Avgusta sta prišla v Trst in začela z organizacijo komande. Vsak rajonski odbor je dal po enega najboljšega aktivista, ki je bil določen izključno za vojaško organizacijo. Komanda je takoj začela z organizacijo posameznih odsekov in posebnih bataljonov v vseh mestnih rajonih. Že konec oktobra je bilo organiziranih 950 mož. Majhno je bilo to število, ali stalno je raslo in naraslo tako, da je nastala vojaška organizacija, ki je izvedla upor tržaškega ljudstva.
Kakor vse naše organizacije v Trstu tako je tudi vojaško organizacijo že oktobra-novembra 1944 zaradi izdajalstva zadela huda provala; vendar je bila prav vojaška organizacija najmanj, zelo malo prizadeta. (Spomini na partizanska leta II. leta 1984, Vinko Šumrada, V Trstu, str. 137.)
Najboljše ljudi za vojaško organizacijo je dala organizacija Delavske enotnosti, množična delavska organizacija, ki je resno začela s svojim delom spomladi 1944. Duša tega gibanja je bil Franc Štoka-Rado, ki je skupaj z italijanskimi tovariši začel veliko nalogo, organizirati delavstvo v boju proti okupatorju v duhu italijansko-slovenskega bratstva.
Doprsni kip Franca Štoke-Rada v Izoli
Iz poročila okrožnega komiteja KPS za Trst dne 12. decembra 1944 (Arhiv CK Ljubljana) sledi, da so bili v okrožnem odboru DE štirje Slovenci in trije Italijani. V tem času je DE imela že v ladjedelnici Sv. Marka (3000 delavcev) odbor 8 članov in 18 delavskih odborov, v tovarni Sv. Andreja (2000 delavcev odbor 8 članov in 12 delavskih odborov, v ladjedelnici Lloyda (1200 delavcev) odbor 8 članov in 7 delavskih odborov, v Škedenjskih plavžih (1200 delavcev) odbor 7 članov in 9 delavskih odborov. Pri železnici (800 delavcev) odbor 7 članov in 3 delavske odbore.
Pri Acegatu so se odbori postavljali; na delu so bili naši organizatorji tudi že v Tržiču in Miljah.
Septembra je prišlo gibanje DE do razmaha. Delavstvo Trsta je pokazalo svoj »tržaški temperament, ki hrepeni po barikadah«. Ko se je začela kampanja za priključitev Trsta, po govoru maršala Tita, je po »štirinajstdnevnih diskusijah v tovarnah« »delavstvo Trsta začelo živeti novo življenje, t. j. življenje Jugoslavije, ki se bori.« Delavska enotnost se je širila naglo.
Po nekaj mesecih je imela Delavska enotnost v mestu samem 7 rajonskih komitejev, v tovarnah je bilo 72 komitejev (vsak od 6 do 10 oseb) in 200 podkomitejev. S temi komiteji, ki so imeli 2000 aktivistov, je bil povezan ves delavski razred v boju proti nacifašizmu. Delavska enotnost pa je bila množična antifašistična organizacija, ki ni zajela le delavskega razreda, marveč tudi tehnike, inženirje, ravnatelje in uradnike vseh ustanov.
Komanda mesta Trst je vse obdobje do maja 1945 vodila tudi sabotažne akcije, predvsem pa se je ukvarjala z organizacijo za zadnji udar.
Januarja 1945 je bilo mesto razdeljeno na štiri sektorje, vsak izmed njih je imel svojega komandanta, ki je moral skrbeti predvsem za okrepitev vojaške sile. Sektorji so se delili v štiri okrožja, ki so imela po en bataljon vojaške sile. Večja podjetja in tovarne n. pr. Lloydov arzenal, ladjedelnica pri Sv. Marku, plavži v Škednju, so imele svoje bataljone, tako da je oborožena sila, odvisna od komande mesta, sredi aprila 1945 imela 2500 mož.
Od 27. aprila do 1. maja je pristopilo še 5000 mož, tako da je bilo v oboroženem boju najmanj 10.000 ljudi. (Primorski dnevnik 1. V. 1946, št. 281.)
Najtežje je bilo vprašanje oborožitve. Mnogo orožja je prišlo od zunaj, večje množine predvsem z vozovi pod drvmi. Kljub temu je Komanda mesta, v skrbi za to, da bi škodovala sovražniku in pripravljala borce na prihodnjo vstajo, skrbela tudi za to, da je sovražnik sam dajal orožje iz rok. To je porazno vplivalo na okupatorja in njegove somišljenike, dvigalo pa navdušenje pri ljudstvu, zlasti, če so uspeli drzni podvigi, ki so prav tako krepili vrste upornikov.
Zaradi tega so bili ustanovljeni posebni udarni vodi od 5 do 10 mož, ki so bili neposredno podrejeni Komandi mesta; oboroženi so bili z lahkim avtomatskim orožjem in bombami ter so stalno vršili razne diverzantske in razoroževalne akcije. (Podatek tov. majorja M. Greifa-Rudija, komandanta mesta – arhiv Muzeja NO Ljubljana.)
Ti udarni vodi so izvršili v mestu prenekatero akcijo. Med najbolj drzne, za katere je Komanda mesta izrekla napadalcem svojo pohvalo (prepis dopisa z dne 30. III. 1945 v arhivu Muzeja NO Ljubljana), spadata akciji 23. in 28. marca 1945, ki ju je izvršila napadalna skupina II. sektorja.
23. marca je napadla v ulici Fabio Severo agente javne varnosti in odnesla 10 puškomitraljezov, 2 pisalna stroja in ciklostil z raznim materialom, 28. marca pa je napadla avtomobilsko garažo »Avtorimessa Principe« v ulici Massimo d'Azzeglio in jo zažgala. Osem kamionov z različnimi potrebščinami je zgorelo z zalogo 500 litrov bencina. Vod je zaplenil mitraljez, več pušk in bomb. Vse udeležence obeh akcij je Komanda mesta predlagala štabu IX. Korpusa za odlikovanje.
Komanda mesta je izdala tudi letak s pozivom na mobilizacijo. Akcije in poziv so zelo razburkali Trst. Dasi so se nemški in italijanski fašisti norčevali iz poziva na mobilizacijo in grozili Komandi mesta z likvidacijo, jim vse ni nič pomagalo. Akcije so se nadaljevale in vojaške enote naraščale.
Položaj v mestu pred vstajo in med njo so zaostrile italijanske reakcionarne, šovinistične sile.
Italijanski CLN (Comitato Liberazione Nazionale – Osvobodilni svet) v Trstu ni nikdar hotel pristati na kakšno sodelovanje z naprednim gibanjem, kakor drugod po Italiji. Akcij proti okupatorju sploh ni vršil ali organiziral. OF, slovenska množična organizacija in Delavska enotnost, pretežno italijanska množična organizacija, sta CLN še neposredno pred vstajo ponovno povabili k sodelovanju. Sestanka v noči od 12. na 13. april sta se udeležila le dva predstavnika CLN, a samo kot opazovalca; izjavila sta, da se ima CLN za edinega zastopnika vseh Italijanov in to kljub temu, da CLN sploh še ni začel boja proti okupatorju. Koga je imel za seboj, si lahko mislimo, ko je samo Delavska enotnost imela 20.000 organizirancev. Glavna točka razpora je bila Guardia civica – mestna straža. Predstavnika CLN sta bila proti njenemu razpustu, dasi je bila to okupatorska ustanova.
Prav ta zadeva je jasno pokazala, da je tržaški CLN samo agentura italijanskega imperializma, ki bi si hotel prilastiti oblast s pomočjo te mestne straže, ki ni bila nič drugega kot okupatorjeva pomožna vojaška organizacija, ki se je ves čas svojega obstoja bojevala proti osvobodilnemu gibanju in je imela na svoji vesti premnoge umore, aretacije in internacije borcev za svobodo, premnoge požige hiš in vasi v bližini Trsta. Ustanovljena je bila marca 1944 po zaslugi dveh kolaboracionistov: prefekta Coceanija in podeštata Pagninija. Prav ta mož je bil tisti, ki je bil povezan s CLN, ki mu je dajal za njegove seje na razpolago celo mestno občinsko palačo, dasi bi CLN moral biti ilegalna organizacija.
Razvoj dogodkov je pokazal CLN in mestno stražo v pravi luči. Oblast sta hotela prevzeti iz rok Nemcev samih.
28. aprila so agenti kvesture, vojaki Mussolinijeve republikanske vojske in člani mestne straže, sami okupatorjevi hlapci, začeli hoditi po mestnih ulicah in pozivati ljudstvo, naj izobesi zastave, »da je vojna končana«. V ozadju je bila pogodba, ki sta jo prefekt Coceani in podeštat Pagnini sklenila z Nemci, da s tem dnevom prevzame oblast v mestu Comitato di Salute pubblica (Komite za javno varnost) obenem z mestno stražo. Nemcem se ne bo skrivil niti las, počakati morajo v vojašnicah, da se predajo Anglo-Amerikancem.
Cesare Pagnini
CLN pa je že praznil skladišča živil in jih delil tistim, ki so se hoteli prijaviti v njegovo vojaško organizacijo, ki ni bila nič drugega kot mestna straža z vsemi fašističnimi republikanskimi enotami vred. Vsa ta »nova vojska« CLN je ta dan, kakor ves čas poprej, mirno korakala z Nemci vred po tržaških ulicah, saj so bili stari znanci. Pri vsem tem počenjanju so bili najbolj delavni in glasni stari fašisti. 30. aprila se sicer o tej pogodbi ni več govorilo, SS da je niso priznale. Ali položaj je bil jasen.
Na sestanku od 12. na 13. april 1945 je bil izvoljen Izvršni odbor slovensko-italijanskih antifašistov (CEAIS – Comitato Esecutivo Antifaschista Italo-Sloveno). Od 20. aprila dalje je bil v stalnem stiku s komando mesta. Šlo je za to, kdaj začeti vstajo.
Generalmajor Petar Drapšin, komandant IV. armade
Štab IX. korpusa je bil s komando mesta v radijski zvezi. 27. aprila je sporočil: »Bodite pripravljeni, naše čete so zasedle Št. Peter in Ilirsko Bistrico.«. Nato je prišla nova brzojavka: »Ne pričnite z vstajo prezgodaj, počakajte na naše direktiva.«. Nato pa nobene brzojavke več. (Spomini na partizanska leta II, navedeni članek, str. 159.) 28. aprila 1945 okoli 16. ure popoldne pa je prišla odločna brzojavka: »Pričnite z vstajo!« (Primorski dnevnik, 27. IV. 1951, 1. VI., št. 991, članek B. Mozetiča (»Pričnite z vstajo!«)
Vstaja se je začela, ko je CLN začel svojo gonjo. Začelo se je razoroževanje nemških vojakov in vseh njihovih hlapcev. Tudi tako imenovanih enot CLN. Prve razorožitve so se začele ponoči od 28. na 29. april.
Tržaško prebivalstvo manifestira maja 1945
Komanda mesta Trst je prišla 28. aprila v IV. sektor v Kolonkovec, v hišo poveljnika IV. sektorja. Takoj popoldne so bili poslani kurirji, da prinesejo poročila o položaju v Istri in na Krasu, da dobijo stik z našimi enotami. Zvečer so zagrmeli nemški topovi morskih baterij v Miljah, Katinari in topovi na Opčinah. Tržačani so se tako zavedeli: Jugoslovanska vojska se bliža Trstu, čas za vstajo je prišel. Bunkerji z orožjem so se odprli.
Komanda mesta je pritegnila tudi politične aktiviste, katerim je določila nalogo, da pritegnejo k vstaji vse množične organizacije in vse particije. Vsak od teh tovarišev je šel na določeni sektor. Dogodki so se začeli naglo razvijati, tako naglo, da jim more kronika v podrobnostih le težko slediti.
29. aprila. Komanda mesta razoroži nekaj nemških oficirjev, kar podžge ves IV. sektor. Oborožujejo se tudi žene.
I. sektor napade cestni blok, razoroži oddelke mestne straže, v Barkovljah napade dve motorni torpedovki.
II. sektor razoroži republikance vojnega področja Trst.
Komanda mesta se preseli v vilo »Cassa rossa« v Kolonkovcu.
Vsi sektorji pošiljajo svoja poročila Komandi mesta o svojih akcijah in o akcijah bataljonov.
Zvečer dobi Komanda mesta zvezo s VII. korpusom v Brkinih. Odpošlje mu posebne kurirje, da ostanejo pri njegovih enotah kot vodniki.
30. aprila. Dan je deževen, zato se boji teže razvijajo. Navsezgodaj pridejo poročila o nemških ladjah, ki so pristale v pristanišču. Nemci da koncentrirajo svoje sile ob obrežju. Miličniki in republikanci da so se vsi preoblekli v uniforme mestne straže in da sodelujejo z Nemci.
Ob 9. uri se preseli Komanda mesta v ulico Massimiliano d'Angeli. Močne patrulje SS so stikale okoli vile »Casa rossa«. Z vseh sektorjev prihajajo poročila o prodiranju proti središču mesta. Nemci in njihovi hlapci se umikajo v utrjene postojanke ob morju. IV. sektor je razorožil 1000 Nemcev, ki so se umaknili iz Istre.
Ob 15. uri je zasedena občinska palača. Ob 19. uri sledi napad na novo univerzo in obkolitev gradu Sv. Justa. Vojašnica artilerije pri Sv. Ivanu je zasedena. Prodor naših sil proti centru se nadaljuje.
Ob 20. uri dobi Komanda mesta sporočilo, da so predhodnice IV. armade in IX. korpusa že v mestu in sicer deloma v I. in deloma v IV. sektorju.
Ta dan je IV. armada, kar zvemo iz drugih virov, prodrla pri Padričah (padli sta koti 405 in 447) in pri Bazovici, ko je zavzela koti 427 in 474. (Primorski dnevnik 20. V. 1945, I. št. 7, polkovnik B. Pecolić – Bitka za Trst.). Prihodnji dan so enote IV. armade dokončno osvobodile Trst.
