Strateška in politična prednost Kopra pred drugimi istrskimi mesti je bila očitna. Spoznali so jo tudi Benečani, ki pa so si morali oblast nad upornim mestom šele utrditi. Gradnja številnih utrdb v mestu in izven njega, med njimi je bil zlasti mogočen Levji grad, ter drastična omejitev pomorske trgovine sta kazala, da si Benetke nameravajo povsem podrediti ponosno mesto, ki se jim je zelo dolgo upiralo. Leta 1348 je v Kopru izbruhnil velik upor, ki so ga netili tudi oglejski patriarhi, goriški grofje in avstrijski vojvode, vendar je bila beneška moč prevelika. Po zatrtju upora je bilo konec še zadnjih ostankov avtonomije in privilegijev.
Komaj si je mesto nekoliko opomoglo, je 1380 doživelo ponoven udarec v vojni » Chioggia », ko ga je genovežansko ladjevje dodobra oropalo in porušilo; naslednja leta pa so slabe letine, kužne bolezni in lakote koprsko komuno dokončno obubožale. Predvsem pogosto je bilo širjenje malarije.
Šele v 15. stoletju so Benetke začele postopno spreminjati svoj odnos do Kopra in mu dajati privilegiran položaj na gospodarskem in upravno političnem področju. Že na prelomu 14. v 15. stoletje je bila v mestu naseljena številna kolonija Florentincev, ki so tu ustanavljali menjalnice in banke ter obrtne delavnice. Postopno so jim sledili kot bankirji predvsem Židje, v mesto obrobje pa se je naseljevalo čedalje več Slovencev, ki so se ukvarjali s solinarstvom, ribištvom in kmetijstvom.
Utrditev Beneške republike v večjem delu Istre po zlomu oglejskih patriarhov leta 1420 je dokončno pospešila gospodarsko in politično okrepitev koprske komune. Koper je imel vse osnove za uspešno tekmovanje s Trstom in kljubovanje njegovi trgovski hegemoniji, zlasti po beneški zmagi leta 1463. imel je vrsto ugodnosti v strateškem pogledu, kajti lega na otoku ga je odlično usposabljala za obrambo, trdni zidovi z Levjim gradom so ga varovali na vse strani in izpopolnjevali obrambo, ki ga je mesto nudilo že morje samo.
V 15. stoletju je Koper postal tudi središče za zbiranje galeotov za beneške galeje, ki so nadzirale plovbo po Jadranu in varovale beneške posesti ob dalmatinski in istrski obali. V času novih spopadov med Benetkami in Avstrijo je istrsko podeželje znova močno trpelo. Vojna je povzročila tudi upad trgovine s Kranjsko in s tem osiromašenje Kopra, ki ga je za nameček v letu 1630/31 prizadela še silovita kuga. V dobrem letu je pobrala večji del mestnega prebivalstva, ki ga je od 8.000 ostalo pri življenju le kakih 1.800. Mesto dolgo ni moglo skriti posledic kužne morije in le postopno sta trgovina s soljo in prodaja pridelkov, zlasti olja in vina, zacelili rane.
Šele sredi 17. stoletja je novigradski škof Tommasini naštel 4.500 prebivalcev, vendar se tja do propada Beneške republike število koprskega prebivalstva ni dvignilo nad 5.200. Beneške oblasti so poskušale s kolonizacijo popraviti že obupno demografsko krizo v Istri, ki je preostalim prebivalcem zaradi zapuščenosti in neobljudenosti grozila še z drugimi boleznimi, med katerimi je prednjačila malarija, ta se je v Istri razširila tudi zaradi spremenjenih podnebno-klimatskih razmer, saj so se zelo povečala močvirnata zemljišča in tudi nivo vode v rekah je narasel. Ravno malarija je najbolj prizadela prve italijanske kolone.
Koper v zadnjih dveh stoletjih beneške oblasti ni več mogel konkurirati Trstu, ki ga je cesar Karel VI. leta 1719 skupaj z Reko proglasil za svobodno pristanišče ter se je s tem tudi trgovski promet iz zaledja skoraj v celoti usmerjal prek svobodnega tržaškega pristanišča.
Vir:
Iztok Bončina. Standardni program turističnega vodenja Slovenska Istra Obala. TURISTIČNO ZDRUŽENJE PORTOROŽ, g.i.z. www.portoroz.si
