Koristi kulturne dediščine
Da bi lahko varovali kulturno dediščino in jo izkoriščali, jo moramo najprej prepoznati in prepoznati njene vrednote (Deanovič, 2006). Vrednost posamičnih objektov oziroma širše, kulturne dediščine je tesno povezana s pomenom, ki jih vidimo v objektih in je hkrati merilo kako močno se identificiramo s kulturno dediščino. Če imajo objekti za nas pomen, je logično zaključiti, da imajo tudi vrednost. Več posvetov in razprav v svetu in doma se je do sedaj osredotočalo na vprašanja vrednosti v povezavi z ohranjanjem kulturne dediščine. Mogoče je ugotoviti, da je ključna značilnost kulturne dediščine in institucij kulturne dediščine (npr. muzeji) pahljača načinov, kako jih vrednotiti: estetsko, kulturno, izobraževalno, zgodovinsko, simbolno, socialno, politično in seveda tudi ekonomsko (Cassar, 2006); posamezni deli vrednotenja se močno prekrivajo, vendar skupaj celovito predstavljajo pomembnost dediščine. Ko izberemo načine za vrednotenje vrednosti, osvetlimo s tem tudi naša ozadja in odnos do tega kaj je pomembno in kaj ni.
Kulturna dediščina prinaša mnogo koristi na več področjih življenja.
- •Na področju gospodarskega razvoja lahko ugotavljamo potrebo po podpori pri ohranjanju kulturnih virov in premoženja, še več; kulturne vrednote povezujemo z razvojem.
- •Na področju okolja vodi ohranjanje in ponovna izraba zgodovinskih stavb in naselbinske dediščine ne samo do pristnega videza kulturne krajine ampak tudi do povečanje kakovosti ozračja in življenja, saj obsežnejši krajinski projekti nujno dosežejo tudi vire onesnaževanja in jih vsaj spravijo pod nadzor.
- •Pri izobraževanju in dostopu do informacij igrajo vitalno vlogo raziskave za ohranjanje kulturne dediščine, ki odstirajo informacije, skrite v objektih in pokrajini in jih posredujejo javnosti.
- •Na področju gradbeništva zagotavlja obnova objektov nepremične kulturne dediščine sredstvo za socialno revitalizacijo lokalnih skupnosti in sosesk. Neovirani dostop (ali pospeševan s turističnimi potmi) do kulturne krajine izboljšuje socialno vključenost in je pomemben dejavnik kakovosti življenja. Gradbeništvo sočasno posega neposredno v gospodarske učinke revitalizacije kulturne krajine: ustvarja dodatne zaposlitve na pogosto gospodarsko šibkih območjih prek gradbenih del, revitalizacije opuščenih obrtnih znanj in priskrbe izvirnih gradbenih materialov iz lokalnih virov.
- •Kulturna dediščina vpliva na gospodarsko blaginjo lokalnega gospodarstva, še najbolj kot učinek kulturnega turizma na lokalne podjetnike in podjetja, kmetovalce in prebivalce nasploh: spodbuja majhna podjetja in podjetnike k rasti, razvija nove tehnologije in trge, spodbuja turizem in naložbe, pospešuje razvoj lokalne obrti in predelave hrane ter naravnih danosti.
Mesta kulturne dediščine oziroma kulturne krajine se razlikujejo od drugih območij zaradi svoje estetske, zgodovinske, kulturne in/ali sociološke pomembnosti. Projekti kulturne dediščine dajejo široki niz učinkov. Nekatere od njih povezujemo neposredno z dimenzijo kulturne krajine, drugih ne.
Polna gospodarska vrednost kulturne dediščine
Celostni pogled na vrednost kulturne dediščine se opira na koncept polne gospodarske vrednosti. Polno gospodarsko vrednost je mogoče izraziti kot mero, do katere bi bili ljudje pripravljeni žrtvovati nekaj drugega da bi pridobili ali obvarovali, v našem primeru določeno kulturno dediščino. Sestoji iz vsote uporabne in neuporabne vrednosti.
Polno gospodarsko vrednost običajno delimo na več vrst kategorij vrednosti, ki v splošnem obsegajo (1) neposredno uporabno vrednost; (2) posredno uporabno vrednost in (3) neuporabno vrednost. Z razgraditvijo vrednosti posameznega mesta kulturne dediščine oziroma kulturne krajine na različne sestavne dele, je problem veliko bolj razumljiv in obvladljiv (povzeto po: Cassar, 2006 in Domingo, Roquez, 1991).
Sestavine polne gospodarske vrednosti kulturne dediščine
Neposredna uporabna vrednost izhaja iz dobrin, ki jih je mogoče pridobiti in potrošiti. V kontekstu kulturne dediščine območja je to lahko prenočišče, kosilo, spominek, nakup pravega istrskega oljčnega olja in ovčjega sira, pa tudi nabiranje gob, jagod ali kostanja. V splošnem je mogoče to kategorijo vrednosti najlažje meriti, saj vključuje določljive količine izdelkov/storitev, katerih cene je moč pridobiti na enostaven način. Zgleda, da pri problemu vrednotenja kulturne dediščine, ta kategorija uporabne vrednosti ni tako težavna.
Ima pa neposredna uporabna vrednost po našem mnenju tudi druge, prav tako aktualne dimenzije. Številni se sprašujejo, kakšne neposredne uporabne koristi/vrednosti pa sploh lahko nastanejo pri »izrabi« kulturne dediščine. Dejavnosti so plod načrtovanega razvoja ali pač naključja, ki je še kako podprt s trendi, slednje pa je moč prepoznati in s pridom izrabiti.
To je pravo mesto za podjetnost in vse, kar prispeva k njenemu razvoju. V tem delu se zrcalijo nekatera pomembna prizadevanja znotraj projekta REVITAS. Pogosto privede naraščajoča količina enakih dogodkov do nove kakovosti pojava: ekonomska valorizacija kulturne dediščine, predvsem skozi turizem, ima potencial za razvojni preboj istrskega zaledja ali pač za vsakodnevno podjetniško udejstvovanje. Takšne ambicije močno podpira širše razumevanje vrednosti kulturne dediščine, ki jo podajamo v nadaljevanju.
Posredna uporabna vrednost izhaja iz storitev, ki jih kulturna krajina zagotavlja oziroma iz funkcionalnih koristi. Pri tem nismo ničesar odnesli. Na primer, izletniki se lahko na mestu kulturne dediščine rekreirajo, seznanjajo se z dogodki iz zgodovine in s pomenom posamične znamenitosti, ogledujejo si naravno dediščino in sledijo označenim potem. Primer za drugo skupino uporabnikov – prebivalce v kulturni krajini: vaščani Pregare že vrsto let načrtno obnavljajo kamnite suhozide ob javnih cestah in vaških poteh. Te storitve imajo vrednost, pa jih uporabniki ne morejo pridobiti izključno zase, lahko jih samo koristijo.
Seveda lahko zahtevajo nekatere ali celo večina vrst posredne uporabne vrednosti prisotnost uporabnika; npr. rekreiranje zahteva fizični obisk takšnega mesta. Ko vključimo sodobno informacijsko tehnologijo, pa postane doživljanje in s tem posredna uporabna vrednost brez prisotnosti v kulturni krajini del vsakdanjika. Brezplačno! Google zemlja, Piso.si, mok.si, traven.si, revitas.org, istra.si, pričarajo uporabnikom – vse. Brez da bi zašli v druga področja obravnave, moramo ugotoviti, da je treba vlagati v digitalno stvarnost in pri tem zagotoviti tudi pomemben del javnih sredstev. Slej ko prej se bodo privrženci ali radovedneži znašli tudi v predmetni kulturni krajini!
Merjenje posredne uporabne vrednosti je običajno veliko težje kot merjenje neposredne uporabne vrednosti. Pogosto je težko meriti «količino« posredovane storitve. Številne od tovrstnih storitev tudi ni mogoče poiskati na trgu, tako da je kar težko ugotoviti njihovo »ceno«. Estetske koristi od nekega krajinskega razgleda pri potrošnji nimajo konkurence. Pomeni prav tako, da lahko ta razgled uživa veliko obiskovalcev, brez da bi zmanjšali užitek kogarkoli od njih. (Seveda ne vedno: veliko število rekreativcev na enem mestu lahko pokvari užitek, turistična gneča v Praškem starem mestu je postala za prebivalce, pa tudi turiste neznosna, prepolna plaža kopalcev ni nič kaj prijetna). Strokovnjaki posvečajo veliko pozornosti vrednotenju takšnih storitev in so v ta namen razvili različne metodologije, ki jih bomo prav tako proučili v okviru projekta REVITAS.
Neuporabna vrednost kulturne dediščine
Neuporabna vrednost lahko izhaja iz koristi kulturne krajine, vendar pa na noben način ne vključuje uporabe tega mesta. Posamezniki jo ne morejo potrošiti in niso predmet menjave na trgu. Gre za vrednost, ki jo pripisujemo netekmovalnim in neizključujočim značilnostim javnih dobrin, ki jih običajno posedujejo mesta naravne in kulturne dediščine (Domingo, Roquez, 1991). To je precej tako kot pri zraku: ima uporabno vrednost, ker ga dihamo; ne moremo pa ga zaračunati in torej nima menjalne oziroma ekonomske vrednosti, ali pa (pomislimo na okoljevarstvo)? Neuporabno vrednost je najtežje oceniti, saj se praviloma odraža v obnašanju ljudi, katerih ozadje ne spoznamo kar tako na prvi pogled. Le redki imajo te sposobnosti, da prepoznajo ozadja in jih praviloma tudi znajo vrednotiti. Pravimo, vsaj formalno, da je neuporabna vrednost neopazna.
•V številnih primerih je najpomembnejša tovrstna korist vrednost obstoja. Je vrednost, ki jo ljudje pridobijo zaradi zavedanja, da takšno mesto obstaja, npr. Istrska ušesa ali slikovita vas Abitanti, čeprav si jih ne nameravajo nikdar ogledati ali »uporabiti«. Nanje so lahko ponosni in so del njihove identitete. Takšen je tudi morda pogosto odnos prebivalcev, ki so se odselili v urbana središča ali dlje. Ne dodajmo ničesar iz zadnje stoletne zgodovine.
•Opcijska vrednost se kaže v pripravljenosti ljudi, da bi prispevali za zaščito ali vzdrževanje kulturne pokrajine za prihodnjo lastno uporabo ali uporabo drugih. Številni lastniki zapuščenih istrskih hiš bi ob boljših lastnih finančnih razmerah brez omahovanja pristopili k obnavljanju dediščine, ki ima zanje tudi globlji pomen. Zastavili bi lahko tehtno vprašanje: kako pripraviti lastnike nepremičnin – lastništvo se tu in tam omenja kot ovira pri razvoju - da opcijsko vrednost prelijejo v neposredno uporabno vrednost!
•Zapuščinska vrednost je vrednost, kjer je posameznik ali skupnost pripravljena prispevati za ohranjanje dobrine, jo zapustiti za prihodnjo uporabo drugih oziroma za prihodnje generacije. Ljudje in skupnosti so vseskozi »generična« bitja: imajo naslednike, na katere zavestno prenašajo veliko tega, kar jih samoopredeljuje. Morda je kulturno varstvena zaščita objekta prava mera vrednosti za prihodnje rodove in današnja prizadevanja. Ta izziv lahko institucije za varstvo in ohranjanje kulturne dediščine s koristjo uporabijo (pa ga do sedaj morda izrecno niso dovolj).
•Kvazi opcijska vrednost izhaja iz možnosti, da nas bodo kasnejše informacije privedle do prevrednotenja kulturne pokrajine, čeprav se nam sedaj slednje zdi nepomembno. Dejavnosti v tej smeri utegnejo biti kakršnekoli aktivnosti posameznikov ali skupnosti »na zalogo«. Denimo, pravi podjetniki in podjetne skupnosti z nosom za posel, bi znale sestaviti pogled za leta vnaprej in se že danes ustrezno odločati. Vaška skupnost Smokvica in druge si prizadevajo za obnovo kraja vsaj deloma tudi iz tega razloga.
Kako zapletena je problematika varovanja kulturne dediščine kot javne dobrine, si lahko ogledamo na primeru Tonine hiše v sv. Petru. Upravljavec lahko zaračuna obiskovalcem, ki si seveda to želijo, ogled notranjosti izvirne istrske torklje. Ob tem je v interesu upravljavca, da torkljo ohranja, saj mu dobro ohranjeni objekt prinaša zaslužek. S tem pa lahko zajame le del vrednosti, ki jo predstavlja oziroma ustvarja torklja. Upravitelj ne more na noben način zaračunati ogleda obiskovalcem, ki uživajo ob pogledu na zunanjost hiše in njeno umestitev v pokrajino. Prav tako ne more zaračunati ljudem, ki v neposredni bližini živijo od trženja podobe kulturnega spomenika, lastnikom prenočišč, trgovcem, gostilničarjem, taksistom. Potem pa so tu še ljudje, ki so zadovoljni že s tem, da vedo, da Tonina hiša obstaja ter jo bodo lahko nekoč obiskali sami ali pa jo bodo obiskali njihovi potomci.
Ta kulturni spomenik tako prinaša socialne, kulturne, ekonomske in vrsto drugih koristi veliki množici ljudi oziroma družbi nasploh, vendar ni nujno, da ima upravitelj v našem primeru neposredne koristi. Brez potrebnih sredstev se lahko zgodi, da upravitelj prepusti Tonino hišo propadu ne glede nato, da so koristi, ki jih ta prinaša, zadosten razlog za njeno ohranitev. (Prirejeno po: Deanovič, 2006, 20 -21)
Zgleda da je kulturna dediščina po prevetritvi vseh njenih pojavnih oblik vrednosti zadetek v polno. Šele z upoštevanjem uporabne in neuporabne vrednosti skupaj je mogoče preceniti celotno vrednost zaščite kulturne dediščine na različnih ravneh družbe; ne samo za posamičnega obiskovalca ampak tudi za celotno populacijo (Navrud in Strand, 2002).
Očitno je naraščajoče zanimanje za povezave med ohranjanjem/vrednotenjem kulturne dediščine in glavnimi interesi družbe, kot so razvoj, okolje, zdravje, izobraževanje, dostop do informacij, gradbeništvo in gospodarstvo nasploh. Toda kako lahko merimo/ocenimo koristi kulturne dediščine?
Metodologije in pristopi k merjenju vrednosti kulturne dediščine
Nekateri objekti, zgradbe, spomeniki in kulturna krajina so tako dragoceni, da jih je treba zaradi njihove edinstvenosti in pomena obnoviti in ohranjati ne glede na stroške. V takšnih primerih je primeren analitični pristop stroškovna učinkovitost in ne toliko razmerje stroški/učinek. Preprosto moramo najti najcenejše in najbolj učinkovite načine za doseganje konservatorskih ciljev. Uporabo tovrstnega pristopa najbolj omejuje pomanjkanje virov za konservatorske posege. Stroškovna učinkovitost pa ima le majhen pomen kadar razpolagamo s širokim izborom mogočih stopenj in narave izboljšav. Edinstvenost nečesa lahko upraviči le minimalno raven zaščite, vse iznad tega pa zahteva analizo razmerja med stroški in koristmi (Pagiola, 1996, str. 1).
Sedaj trčimo ob vprašanje merjenja učinkov/koristi delovanja. Uveljavljeni finančno računovodski pristop odpove, saj meri le neposredne učinke, v našem primeru prizadevanja po ohranjanju kulturne dediščine. Gre za tisto, kar lahko neposredno zaračunamo nekomu kot posledico eksploatacije nečesa, kar sodi v kulturno dediščino ali je z njo povezano in jo je mogoče povezati z neposredno uporabno vrednostjo. Za oceno polne gospodarske vrednosti kulturne dediščine imamo danes kar nekaj metodoloških pristopov, med drugim metodo tržnih cen, metodo potnih stroškov, hedonistično metoda in metodo deležnega vrednotenja. Pomembna nosilka vlaganj v kulturno dediščino v zadnjih desetletjih je Svetovna banka, ki vidi v naložbah v kulturo nasploh ekonomsko upravičenost, hkrati pa prepoznava njeno imanentno vrednost in pozitiven vpliv na družbo. V tem kontekstu se je uveljavila metoda deležnega vrednotenja.
Svetovna banka je metodo deležnega vrednotenja uporabila leta 1998 tudi v Splitu. Le tu so bili stanovalci in turisti vprašani o tem, koliko bi bili pripravljeni plačati v obliki enkratnega prispevka za obnovo mestnega jedra. Stanovalcem bi se tako z obnovo izboljšala infrastruktura, ponudba v mestu, povečala bi se možnost zaposlitve, zaradi vsega navedenega bi zrasle tudi cene nepremičnin. Turisti pa bi ravno tako uživali v boljši ponudbi. Na podlagi rezultatov je bila povprečna vrednost, ki bi jo prispevali stanovalci 168 ameriških dolarjev, vrednost med turisti pa 44 dolarjev. Skupna korist obnove bi skladno s številom stanovalcev in turistov dosegla 60 milijonov dolarjev, kar je petkrat več, kot je bila ocenjena investicija, to je 12 milijonov dolarjev. (Deanovič, 2006, 21)
Pri daljnem proučevanju vrednosti in koristi kulturne dediščine in kulturne krajine je mogoče sistemizirati njihove primarne, sekundarne in celo terciarne učinke. Primarne učinke povezujemo s konceptom uporabne in neuporabne vrednosti, ki smo ga že predstavili. To so neposredni učinki, ki jih je mogoče pripisati kulturni dediščini. Sekundarni učinki so posledice ravnanja in ohranjanja kulturne dediščine in so izvedeni iz primarnih, prinašajo pa koristi na več področjih življenja; predstavili smo jih na uvodu tega podpoglavja. Ta koncept bi sicer zahteval temeljitejšo elaboracijo, sem pa ga umeščamo zaradi pomembnih ugotovitev, da je država neposredna upravičenka in participira na izidih kulturne dediščine prek pobiranja davkov na ustvarjene tokove prihodkov in zagotavljanja ustavnih pravic državljanov, kot npr pravice do socialne varnosti. Zaradi koristi, ki jih ima država, bi morala le-ta najti pomembne argumente za ugodno razmerje med stroški in koristmi pri vlaganju v ohranjanje in izrabo kulturne dediščine ter zastaviti program dolgoročnega ravnanja in vlaganj v kulturno dediščino. Eksploatacija kulturne dediščine je hkrati pravo mesto za razvoj socialnega podjetništva.
Primer: Delavnica o suhozidni gradnji
Delavnice se je udeležilo 15 interesentov. Bila je brezplačna, torej je država v svojstvu deležnika in prejemnika koristi prek projekta poskrbela za kritje stroškov udeležbe in izvedbe. Udeleženci so pridobili nekaj znanja in spretnosti pri gradnji suhega zida, ki jih bodo uporabili na svojih parcelah in tako prispevali h kvaliteti kulturne krajine in lastnega bivalnega okolja. Kot zainteresirani posamezniki bodo najverjetneje nadalje razvijali spretnosti suhozidne gradnje najmanj v obliki konjička za prosti čas, se nadalje izobraževali in uporabljali razpoložljivo literaturo. Njihove povečane delovne sposobnosti lahko v nekaterih primerih privedejo do obrtnega ukvarjanja s suhozidno gradnjo in ustvarjanja vidnih tokov prihodkov - tudi socialnih prispevkov in davščin. Tokovi prihodkov jim bodo omogočili višjo raven socialne varnosti zase in njihove družine.
Terciarne učinke je moč jemati kot sublimat zgodbe o kulturni dediščini. Vidimo jo v socialni koheziji na področju kulturne krajine in v kulturni identiteti prebivalcev. Nepremična kulturna dediščina postaja v sodobnih časih globalizacije, ki je po volji močnega kapitala, pomemben ali celo eden glavnih nosilcev kulturne identitete. Na eni strani tako postaja obramba proti globalizaciji, na drugi pa prepoznavna identiteta predstavlja tržno nišo, ki zaradi svoje drugačnosti omogoča gospodarski razvoj področja. Kulturna dediščina je vir lokalnih skupnosti, ki bi morala služiti izobraževalnim potrebam, izrabi prostega časa, turizmu in zagotavljanju tržne vrednosti nepremičnin. Torej je pomembno ohranjati in izkoriščati kulturno dediščino.
REVITAS - Revitalizacija istrskega podeželja in turizma na istrskem podeželju je čezmejni projekt, ki ga sofinancira Evropska unija skozi Program čezmejnega sodelovanja Slovenija – Hrvaška 2007 – 2013 (IPA – instrument predpristopne pomoči).
