Če gremo gledati franciscejski kataster, potem ob dveh domačijah, ki se držita skupaj, opazimo še majhen rdeči kvadratek, ki označuje stavbo. Morda je to naša hiška vodnjak, saj druge stavbe desno od poti ni mogoče opaziti ali prepoznati ostanke. Sicer je to le manj verjetno;notranjost hiške vodnjaka premore namreč datacijo z letnico.

 Iz Franciscejskega katastra

In ko se približujete po stari poti v zaselek - pomeni da ste morali prej prečiti reko pod Pisari - naletite na pešpot, ki jo proti zaselku ob levi strani začne obdajati še vedno kakovosten suhozid, slednji obdaja vrt. 

Zid na levi strani pri pristopu do vasi, ki zamejuje nekdanji vrt pred hišo. Skorajda kot da odkrivamo inkovsko civilizacijo.

Tudi na drugi strani poti po nekaj metrih naletite na suhozid, ki se desno razpira in seveda vemo, da zamejuje pot, ki se nadaljuje proti Abramom na pregarski planoti. Mi gremo levo proti zaselku. Zid, sedaj na naši desni, je lep, njegov vrh zapirajo trikotni kamni položeni »na tajo«, na rob. 

 Zid s trikotno kamnito kapo

In hkrati, ko uzremo prvo hišo opazimo v kamnitem zidu vrata – odprtino. To je naša hiška vodnjak. Vdelana je v zid.

Hiška v zidu 

Pogled v globino vodnjaka

Je presenetljiva kombinacija hiške, ki služi edinemu namenu, da varuje vodnjak. Ob vstopu v prostor velikosti kakšne tri kvadratne metre uzremo na koncu sam vodnjak. Prostor pred njim ima na desni ob vhodu lepo oblikovano zidno vdolbino za odlaganje.

Pogled skozi vhodna vrata, kjer se na desni vidi zidna vdolbina

Še lepša je na levi strani vrat.

Umetelno izdelani zidni odprtini na levi strani vrat. Graditelji so pustili za sabo sled – lepo vidno letnico gradnje 1880

Vodnjak je na koncu hiške v njenem skrajno levem delu. Kamnita tekstura vodnjaka v njegovi notranjosti

Nad samim vodnjakom je postavljena velika skrila, preostala streha pa počiva na tramu na katerega nalegajo manjše skrile. Takšne namenske kamnite suhozidne zgradbe ne pomnim nikjer v Istri.

 Velika skrila tik nad vodnjakom v kateri je opazna luknja. Služila je za vpenjanje škripca za dviganje posod z vodo

Detajl strešne konstrukcije

Mesto sem prvič obiskal pred dvanajstimi leti in hiška je bila v zelo dobrem stanju. Lansko leto pa sem žal opazil, da se je začela streha rušiti. Ja, ne rečem dvakrat, da si ni kakšna persona sposodila kakšno škrilo nad vrati. Le poglejte kako so to počeli v npr. bližnjih Sužaničih ali Radinih, kot jim tudi pravijo. Vedno domačini.

Porušena streha nad vhodom v hiško

Zadnji prebivalci so se iz zaselka odselili še pred drugo svetovno vojno. Ko je beseda nanesla na Belobrade je rekel Sergij: »Veš, zadnja prebivalka vasi, so jo klicali pička.« Skoraj sem vzrojil, češ da pa istrijani le niso tako vulgarni. In začel telovaditi, da gre morda za poimenovanje po mladi kokoški – piciki, torej mora biti izgovarjava z mehkim č-jem. Na kar je Rino – bili smo pri njemu v Šekih - suho pripomnil, o čemer niti pomisliti nisem znal: »Pisali so se Pič«. Ben, torej je bila prebivalka … .

Ha, Piči so bili zviti. Zažgali so hišo, da bi dobili denar od zavarovalnice. Enkrat jim je baje to uspelo, drugič pa ne. Pravijo, da so se nato stiskali v ognjiščnem prizidku, dokler se niso preselili v sosednje Karle. 

Naša hiška vodnjak pozna tudi kakšno žalostno zgodbo. Vanj se je vrgel zadnji prebivalec Belobradov in utonil. Bilo je pred drugo svetovno vojno in zgleda, da se mu je malo obrnilo. Takrat so bivali že v Karlih. Za sabo je trosil zmečkane in raztrgane bankovce  in tako so šli po tej sledi do hiške vodnjaka.

Tudi sosednja domačija v Belobradih premore lep vodnjak vgrajen v zid.

Vinko Pisar