Palača Carli se nahaja ob pomembnem stičišču Čevljarske in Župančičeve ulice, ter vizualno zaznamuje slednjo. Sama palača je najbrž starejšega (najbrž gotskega) izvora, kar je razvidno iz njene togosti in nepravilnih tlorisov.
Znano je, da je bila začetno last bratovščine sv. Klementa, ki je v bližini imela tudi svojo cerkev, katere lokacija danes ni točno znana.
Palača je bila predelana v baroku in izkazuje danes značilnosti palač iz tega obdobja. V osrednji stavbni osi imamo polkrožni portal, nad njim pa balustradni balkon s triforo v v prvem nadstropju. Celotna fasada palače sicer deluje nekoliko togo in skopo v primerjavi s sorodnimi stavbami v Kopru. Zanimiv je notranji atrij z malim vodnjakom iz leta 1418 in grbom podestata V. Marcella. Atrij je vedno prosto dostopen in pogosto okrašen z rožami, kar ga oblikuje kot zanimiv ambient. Tudi v atriju imamo eno izmed fasad oblikovano z obokanimi okni, ki so najbrž zaznamovala osrednjo sobano.
Tudi v tem primeru je najbolj pomenljiv del palače njeno pročelje s poudarjenim osrednjim delom zgradbe in polkrožno zaključenim portalom, nad katerim izstopa balkon, olepšan s triforo salona v piano nobile. Še posebej slikovito je majhno, z dragocenimi fasadami obkroženo notranje dvorišče, sredi katerega se razkazuje lep prstan vodnjaka iz leta 1418.
Palača je v 18. stoletju postala domovanje družine Carli, v njej je tudi živel najpomembnejši predstavnik družine Gian Rinaldo Carli (1720-1795). Gre za pomembnega koprskega plemiča, razsvetljenskega intelektualca ter podjetnika, ki je znan kot osrednja osebnost delovanja razsvetljenske družbe Accademia dei Risorti, s čimer je želel Koper in Istro približati evropskim intelektualnim tokovom. Spoznal se je predvsem na zgodovino, arheologijo, astronomijo, denarne zadeve in monetarno tehniko.
Kot mnogi drugi napredni možje v 18. stoletju je tudi Gian Rinaldo Carli privzel razsvetljenske ideale, značilne za tedanjo kulturo. Bil je človek odprtih nazorov, pozoren do problemov svojega časa. Pisal je zoper rasno razlikovanje ter se zavzemal za javno in brezplačno osnovno šolstvo, temi, ki sta še vedno še kako aktualni.
Danes je tu sedež Obalne samoupravne skupnosti italijanske narodnosti.
Da je nastala na prostoru starejše hiše, dokazuje med drugim vodnjak iz začetka 15. stoletja, ki stoji na dvorišču. Tudi to fasado obvladuje profiliran portal in balkon s triforo v prvem nadstropju. Nova je predvsem vrsta ovalnih oken pod strešnim vencem. Razen njih pa ni na fasadi nobenega dela, ki bi ne bil plastično obdelan. Tako imajo vsa okna pritličja in prvega nadstropja krepko profilirane police na konzolah in se končujejo s prekladami; bogat je tudi portal, poudarjen še s stopnicami, prav tako balkonske konzole, balustrada in loki trifore.
Vendar se plastična obdelava arhitekture pokaže šele na dvorišču, posebno nad portikom, kjer dominira velikanska trifora glavne dvorane.
V portik pridemo po stopnicah s ceste skozi glavni portal in se vzpenjamo še naprej do dvorišča, kjer na nasprotni strani zagledamo biforo z železnim balkonom. Zanimivo je, da ni v osi stavbe. Tudi dvorišče ni pravilen pravokotnik, čeprav se skuša osrediniti z gotskim vodnjakom. Zato je zelo verjetno, da so zadnje krilo in tudi obe stranski le prezidani iz prejšnje stavbe, medtem ko o popolni prvotnosti sprednjega ni mogoče dvomiti. Dva preprosta stebra, ki sta skoraj previtka za monumentalno mišljeno dvoriščno fasado, nosita segmentne loke, nad katerimi začne rasti prvo nadstropje. V vsej širini dvorišča se odpirajo tri razkošna okna, ki jih slepajo na vmesnih pilastrih sloneči polokrogli loki. Vendar se čez te vmesne slope vzpenjajo tanjši pilastri z visokimi baznimi deli in razgibanimi kapiteli, nad katerimi se izvijejo iz zidu še lizene in se prek močno profiliranega napušča lijakasto razširjajo.
Čeprav smo že srečali bogato uokvirjena okna in portale, se še ni zgodilo, da bi se ostenje kje tako razgibalo. Tudi pri palačah, ki jih bomo še omenjali, česa podobnega ne bomo več srečali. Pozornost pa zbuja, da se to ne zgodi na vsem vidni glavni fasadi, ampak na dvoriščni, ki je dostopna le domačim in razmeroma ozkemu krogu gostov. Dvorišče je torej pomenilo izredno pomemben prostor, na katerem je potekal precejšen del domačega življenja.
Vir:
http://www.cancapodistria.org/sl/kje-smo/palaca-carli.html
