Stare kraške hiše so pred nekaj desetletji začeli obnavljati predvsem Ljubljančani, danes pa za to kulturno dediščino skrbijo domačini sami in je ne dajo več tako zlahka iz rok, pravi arhitektka Aleksandra Leban-Meze. Veliko zanimanja za te objekte je med umetniki, ki nimajo zgolj smisla za obnovo, temveč so poleg tega v kraško idilo vrnili življenje.

Podobno kot je stara kraška hiša nastala iz enega prostora, dimnice, ki so jo po potrebi kasneje dograjevali v širino in višino, danes poteka tudi obnova - postopno in dolgotrajno. Nekatere obnove tudi po 15 letih dela še niso končane. Aleksandra Leban-Meze vsakemu, ki se odloči za obnovo stare hiše, priporoča, da to prepusti arhitektu, ki si mora staro hišo natančno ogledati, jo proučiti in najprej ugotoviti, kako se je hiša v vseh teh letih do obnove gradila oziroma dograjevala.

Marsikaj je tako skrito, da je prvotno stanje mogoče ugotoviti šele, ko stavbo deloma porušijo. Prav tako pri rušenju odkrijejo do takrat povsem neznane stvari, kot so stopnišča, korita, zazidane okenske odprtine in podobno. Zato Lebanova priporoča, da je arhitekt navzoč tudi pri nekaterih kasnejših delih, poleg tega je treba večino del skrbno nadzorovati, saj že ena napaka lahko naredi veliko škode za celotno hišo. V zadnjih letih so svoje delo izboljšali številni mojstri, ki so specializirani prav za obnovo starih kraških hiš, kot so kamnoseki, krovci, mojstri za omete in drugi.

Bogatejša je bila družina, večji je bil portal
Kraška hiša nima tipičnega tlorisa. Pri večini hiš so bili v spodnjih prostorih hlevi, zgornji, do katerih so vodile stopnice, pa so bili bivalni. Če notranjega dvorišča niso oblikovali z zgradbami, so se pred vetrom zaščitili z obzidjem okrog celotnega poslopja. Tako je večina kraških hiš zaprtih. Značilen je vhodni portal ali "kalona", ki je bil tako velik, da je skozenj šel voz. Bogatejša je bila družina, večji je bil portal. Portal na vhodnih vratih zgradbe pa je bil veliko manjši.

Glavni material je kamen
Glavni material za kraško hišo je kraški kamen, tako za zidove, okenske okvire, portale, streho, žlebove in tla. Vsi prostori so povezani z zunanjostjo, spodnji prostori so obrnjeni na dvorišče in imajo izhod nanj, zgornji prostori pa na "ganjk". Značilnost so torej tudi zunanja stopnišča, ki so lahko lesena ali kamnita. Zaprta dvorišča niso bila toliko gospodarska, temveč so bila bolj namenjena gospodinjstvu in kuhinji. Gospodinje so kuhale zunaj, zato je bila tam velika miza, običajno pa je na dvorišču stala tudi velika murva, ki je dajala senco, del dvorišča pa je bil urejen kot vrtiček s kraškimi zelišči. V hiši ni bilo hodnika, temveč so bile sobe prehodne druga iz druge, kar je zelo enostavno, pravi Aleksandra Leban-Meze. Okna so pokončna, na severni strani jih po navadi ni, prav tako ni nadstreškov, čelne strani pa so po navadi zaradi vetra pozidane. Simboličen pomen imajo kraški dimniki, ki jih je na zgradbi več.

Celoten članek je na tej povezavi.

Vir:
http://gradbenistvo.finance.si/96511