Le zakaj? (Iz utemeljitve predloga novega NPK suhozidar)
Skrb za kulturno in stavbno dediščino ima bistveno vlogo pri ohranjanju tradicionalnih vrednot v Sloveniji in drugod po svetu. Zato je pomembno, da se obstoječa nepremična kulturna dediščina ohrani z ustreznimi ukrepi in nadaljnjo uporabo za prihodnje rodove. Igra namreč pomembno vlogo pri oblikovanju identitete in razpoznavnosti kulturne krajine. Ima izrazit zgodovinski, arheološki, znanstven, socialni, umetniški in tehniški pomen. Je torej nosilka neprecenljive pričevalne vrednosti o naši zgodovini, ki jo moramo varovati in posredovati prihajajočim rodovom.
Naša kolektivna zavest je povsem pozabila na tehniko gradnje suhega zida. Glavna razloga, da se več ljudi ne odloča za izvedbo suhozidanih kamnitih konstrukcij, sta pomanjkanja zavedanja o njihovi praktični, estetski in kulturno pričevalni vrednosti ter zmotno prepričanje, da je kamnita gradnja nedosegljivo draga . Na delu so hkrati estetske in vrednostne preference. Kamen je do še nedavnega utegnil biti simbol siromaštva, kar pa se v zadnjem desetletju spreminja. Pristojne službe pa ugotavljajo nove težave: Kakovostne standarde izvedbe suhih zidov ne poznajo ne izvajalci, ne naročniki. Suhi zidovi se v takšnih okoliščinah seveda obnavljajo, toda izidi so vse prej kot optimalni in prispevajo prej k degradaciji kulturne krajine.
Na suhozidne naletimo povsod po svetu tam, kjer je struktura tal dovolj kamnita. Potniki, ki potujejo po Istri lahko opazijo, kako pomembno vlogo so kamniti zidovi igrali v kmetijstvu. Pokrajina je gosto prepletena s podpornimi konstrukcijami, ograjami, poljskimi hišicami (kažetami – pravokotni tloris, kažuni – okrogli tloris), ki ji dajejo poseben značaj. Zid ima v kulturni krajini več funkcij: opredeljuje lastništvo, predstavlja pomemben požarni sektor, preprečuje erozijo terena ter omogoča kmetijsko izrabo na zelo nagnjenem terenu. Suhogradnja je bogato prisotna tudi v naseljih, najdemo jo v dvoriščnih in vrtnih zidovih, podpornih škarpah, tlakih, manjših kmetijskih stavbah ...
Obnova nepremične kulturne dediščine je dejavnost, ki postaja ena temeljnih panog. Podpirajo jo predvsem ekonomski razlogi (prenavljati je ceneje kot graditi na novo), ekološki razlogi (reciklaža materialov) ter razlogi trajnostnega razvoja kot temeljne razvojne usmeritve sodobne družbe.
Še več, v današnjem globaliziranem svetu države in regije stremijo k ohranjanju in ustvarjanju edinstvenih konkurenčnih prednosti, ki lahko pravzaprav edine zagotavljajo rast in razvoj za prebivalce in lokalne skupnosti. Tako so npr. Goriška, Kras ali Istra – tam so suhozidne gradnje pri nas najbolj prisotne - neponovljive v svoji pojavnosti, ki jo posnemovalci enostavno ne morejo kopirati. To kar dela v največji meri ta in druga območja edinstvena, je njihova kulturna krajina in nesnovna kulturna dediščina.
Ni odveč poudariti, da je ravnanje s kamnom, kot z najbolj dostopnim in kakovostnim materialom vtkano v podstat naše kulturne dediščine. Z njim so naši kraji dolga stoletja oblikovali kulturno krajino, profano in sakralno dediščino. Obdelava kamna je ponekod dosegla perfekcijo kamnoseške spretnosti, kot so jo premogli kamnoseki iz Rodika , povsod na območjih z veliko kamna pa se je iz roda v rod prenašala spretnost zlaganja kamnov. Nastale so čudovite stvaritve ljudske (vernakularne) arhitekture, ki vsrkavajo tudi večtisočletna univerzalna znanja zahtevnega kamnitega previsevanja in korbeilinga. Naprednejših metod kamnite gradnje ne poznamo. Prebivalci so kulturno krajino prilagajali svojim potrebam ali reševali tegobe z odvečnim materialom. Nastale so številne stvaritve iz kamna .
Ekonomski in socialni razvoj pri nas in tudi po svetu pa je v drugi polovici 20. stoletja skorajda pretrgal kontinuiteto gradnje s kamnom na suho. Ostali so redki posamezniki, ki to znanje prenašajo iz roda v rod in izgubljajo bitko s časom. Po drugi strani pa je suhozidna gradnja in nje tehnike postala tudi predmet akademskega proučevanja, ki nam jo je pomagala razumeti in hkrati dala osnove za njeno kakovostno revitalizacijo. Vredno je izpostaviti, da je Ljubljanska Fakulteta za arhitekturo ena od globalnih središč akademskega in strokovnega ukvarjanja z vernakularno arhitekturo.
Za suhi zid, kot pogosto imenujemo tehniko in veščine gradnje s kamnom brez sodobnih veziv (vezivo v suhem zidu namreč obstaja - je zemlja, kamniti drobir ali pa kar in predvsem kamnita skladnja sama), so skorajda nenadoma – in seveda skrajni čas – napočili svetli časi.
Poleg predmetnega prizadevanja po uveljavitvi in priznavanju veščine gradnje suhega zida kot nacionalne poklicne kvalifikacije je bila…. suhozidna gradnja vpisana v register kulturne dediščine Slovenije kot živa kulturna dediščina dne, 20.05.2016 pod oznako 2-00051: Suhozidna gradnja. Ta korak je pogoj za skorajšnjo soprijavo suhozidne gradnje kot nematerialne kulturne dediščine v spisek UNESCA .
Suhozidna gradnja kot enota kulturne dediščine se v registru osredinja v Divači s tem, da zajema področje Krasa in Slovenske Istre s pripadajočimi občinami. Kot nosilci izročila, znanja ali dejavnosti so navedeni naslednji: Boris Čok, Lokev, Rudi Bak, Škoflje (Vremski Britof), Dejan Zadravec, Ljubljana in Sergej Palčič, Karli (Gračišče).
Vir:
Center za poklicno izobraževanje Ljubljana, Predlog NPK suhozidar
