Danes sem nabirala oljke in spet se je njegov duh prikradel v moj prostor. Bilo je po šestih letih, ko sem oljke zasadila gor na Ravno. Prva vrsta v zasilo pripravljeno zemljo. Mudilo se je. Groba dela na objektu so jemala moči v vsem letu 2004 in zaradi pogodbe je bilo potrebno pohiteti tudi z drevesi. To je bilo prvih deset oljk, vkopanih na celino. Sorte lečino in mavrino.

In tako sem danes prvič stala ob njih, smukala rjave in vijola-vin-črne sadove in med drevesom in gospodarjem je to nekaj, ki se tiče samo njiju. Trenutek ljubezni, zahvale, priprošnje in neskončne vzajemne sreče. Trenutek, ki je za silo zakrpal pritiske in občutek, da svet razpada na pra-atome. In v tej sreči, ki sva jo delili z oljčnimi drevesi, se nam je pridružil duh Gracjana.

Gracjano Stepančič s Sokolić v Istri. Delavec, pa tudi tovariš in prijatelj, ki mi je zadnjih pet let prozaičnega dela s cementom, bagri, slepimi ulicami v tehničnih problemih in ob grožnjah s finančnimi krahi, pomagal prepresti s poezijo. Sam bog ve, kako malo je manjkalo, samo še malo bi stisnili – kot kačo, ki jo pritisneš k tlom s kanelo – pa bi šla k vragu. Bil je prisoten pri reševanju in bil je bitje, ki je prebilo mojo osamo. Mož, ki sta ga izpila pijača in delo, zlatih rok in ko kruh dober, je preminil pred letom.

Enkrat v decembru, čisto pred koncem leta, sem se spet vračala v Istro. Hladno in brez ognja in v Gračiščah me je namesto, da zavijem desno, gor proti Vardi, obrnilo v levo, mimo Pavlić, Trebeš in Tuljakov, dol k Sokolićom. Med hišami, ki si vrstijo na levi in malimi gospodarskimi objekti na desni, se ustavim pred hišo. Potrkam: „Gracjano, Gracjano, son jas.“ Ven pride mlajši moški: „Gracjanata ni već,“ je rekel, „je šu....“ Nisem dobro razumela in vprašam še enkrat: „Kdaj pride?“ „Ga ni već,' je ponovil še enkrat njegov sin, „pokopljemo ga čez dva dni pri Sveti Ani v Trstu.“ „Pridem tudi jaz,“ sem rekla. Pa nisem šla, da se poslovim od njega. Zato pa je ostal vedno prisoten gor na hribu, ko se le za uro ustalim in se spojim z zemljo in drevesi.

In tako je bil danes z nami. Trava je pred prvim novembrom še vsa polna sokov in zelena, listje vseh barv, da že jemlje sapo. In uspem se umiriti, najdem namesto platnene predpasne vreče zeleno sintetično prevleko in grem. Smukajoč drobne sadove – kako neki lahko danes sadove obirajo z grabljami in brezosebno, smukajoč listje – kot da je to stvar, ki se oljke ne tiče. Kot da je stvar samo ljudi, le stvar ekonomije.

In tako je ostal popoldne z mano. Jaz sem ga v mislih predstavljala bralcu, govorila o njem, kdo je bil in kaj hotel. In zlagala misli, da ga opišem. Povedala jim bom, sem se menila sama s seboj, da je bil doma tisti, ki je verjel vame v tej letih bratenja s tujino. Jaz, v svojih načrtih nekje med nebom in njegovo drugo polovico, sem morala pred ljudmi svoje sanje malo zmanjšati in malo sem se vedno pošalila na račun glave, ki jo nosi vedno nekam pod oblake.
„Ne znam ka bo, Gracjano, znaš, ki jas dielan taku, pu žensku. Forče će bet, forče anka neće. Ma anka ku ni neč, mene me pijaže dielat.“
„Ka, ne buo,“ je rekel Gracjano prepričljivo, „vse buo. Zakaj ne bi raslo? Ćeš naredet, ćeš, ti, son te vidu zadnje bot, ko si šla gor s kosilnico.“
In tako je bil Gracjano ne le moj gradbeni delavec in svetovalec, bil je tudi tisti, ki mi je pomagal in me vzpodbujal.

Srečala sva se leta 2004 poleti. Objekt gor ob cesti je bil v kritični fazi. Zamenjala sem že tri izvajalce. Prvi, nekje z juga, bi me skoraj ubil, no pretepel, ko mu po dveh rušenjih na koncu nisem priznala vseh fičnikov, ki si jih je zase umislil. Za drugega, Slovenca, se je izkazalo, da sploh ni zidar in še nikoli prej ni prekrival strehe, ki naj bi jo popravil. Povrhu je bil še neke vrste psihopat, h kateremu me je pripeljalo iskanje družbe. Streho je nekako ponovno pokril nek tretji, Makedonec, ki mi je že prej zidal pri hiši dol v vasi. Vse ostalo so bili zevajoči problemi. Voda, ki je zalivala objekt ob vsakem nalivu, odprtine in predelne stene, v katere me je prepričal Slovenec, podirajoča se karona. In katastrofa načadanega ometa, ki ti je dražil živce, ki se je zaradi slabe mešanice vsipal ob vsakem dotiku. Pod gredami so namesto venca sevale za kvart debele odprtine po celi dolžini venca. Moj sosed je seveda budno in radovedno spremljal dogajanje in tu pa tam kaj komentiral: 'Uni prve je biu bulše ku ta, znaš?“
„Ben, tu znan anka jas, a ka ćiun zdaj naredet?“

In moj sosed je rekel, da zna on za človeka, ki me lahko reši. In da mora on do njega, če naj bo kaj uspeha. Sem za njega že slišala tudi od mizarja, a pripeljati, pripeljati mi ga je moral sosed. In tako je bilo. Je šel do njega, ne da bi jaz vedela kdaj, kot da se to mora zgoditi po skrivni zvezi in z blagoslovom same previdnosti božje, se je neke nedelje popoldne Gracjano pripeljal.

Avto starejšega tipa z italijansko registracijo je izdajal, da sta gospodar in stroj v delovnem prepletu. On sam nedeljsko preoblečen, lase lepo počesane nazaj, kot da bi si jih skrbno počesal pred plesom ob vaškem opasilu. Srednje rasti, prej nižji kot obratno, suh in z delom popisan obraz in roke, so izdajale Istrajana. Počasni pridržani korak je le na videz brzdal radovednost starega mačka v poslu. Oči so v bežnem pregledu skenirale objekt in za silo obvladovano okolje in vrgle računico, ki jo je, da ne bi obraz izdajal zadovoljstvo, spravil nekam ob rob misli.

Objekt ga je osvojil in delo je bilo za njega pravšnje. Zmenila sva se in se postavila v čakalno vrsto do naslednje pomladi. In to je bilo za nas srečanje, ki nam je prepredlo življenje v naslednjih petih letih. „Du be reku, da bouon jas ratau šofer ut kurjene!“ je občudujoče zrl v ogledalo fant z naših hribov, ko si je namesto brilantine rahlo pljunil v dlan in z njo vlekel neubogljive lasne pramene nad ušesi. Vsaj jaz sem si predstavljala, da si je pljunil v dlan, ko sta mi Gracjano in Bruno pričarala prizor nekoga, ki je postal sprevodnik in sta s šoferjem vozila turiste dol v Dalmacijo. Nad svojim poklicnim uspehom je bil tako navdušen, da je ta čudež ubesedil zanesen nad samim sabo. Bruno in Gracjano sta v izmenjavi besed in gibov, ki so si sledile, pričarala to s kretnjo, ki so jo včasih fantje zgladili ob uporabi brilantine. V navadi je še danes pri tej generaciji. In tako tudi jaz kdaj navidezno pljunem v dlan, se postavim v pozo, ko skrčim kolena, da znižam telo do višine ogledala, in povlečem razprto roko mimo ušes v znak samoobčudovanju, rekoč: „Du be reku, da buon jas ratal fitorin v kurjere!“

Gracjano je bil zidarski mojster, ki je poklicno šolo končal po vojni. Ko sem ga jaz spoznala, je bil že utrujen in izpit. Tedaj je že sklenil krog od Pregare do Trsta do Avstralije, nazaj v Trst, s pristankom v Sokolićih. Utrujena je bila tudi njegova zakonska zveza z življenjsko sopotnico, ki je s sinovoma ostala v Trstu, ko se je sam vrnil v njeno rojstno hišo. Sin trdega in mislim da tudi bogatega kmeta, ki mu je zemlja tekla po krvi kot vsem nam staroselcem, je svojo poezijo tkal s kamenjem in malto. Ne vem, zakaj ujamem le še tu pa tam koga na koncu svojih moči in urejenih sestavin, potrebnih za delovanje.

„Jaz si bom naredil kapelico,“ mi je enkrat rekel, ko sva se že malo spoznala in odkrila mehkobo in s sanjami prepredene misli. „Jo bon napravo in gor napisal: 'Tu je zazidau Gracjano - martire.'“ Malo je to odkritje pokril z rahlo ironijo, ko naj bi vse skupaj šlo kot šala. A ni bila šala. Vem, da je kdaj, ko je bil v tihih trenutkih sreče s sabo, snoval to stvaritev kot nekaj lepega. Mali monument, hram, kot zatočišče in opomin duše. In njegov spomenik, ki bo spominjal na njega in lepoto, skladje, ki jih je zlagal. 'To kapelico je zgradil Gracjano, mučenik.' In res je bil Gracjano delovni človek, ne vem, če mu lahko rečem garač. Užival je pri delu in znal si je vzeti stvari v življenju. A delo je bilo njegovo življenje. In v sebi je imel s svojim odnosom do zemlje, vrta, rastlin, kuhinje, nekaj meniškega. Pa tudi čut za drugega, tudi to je imel spodaj pod prividom in formo poklicnega dela in družine.
Gracjano je bil dober. Še najbolj spominja na rodovino Barinov, delavcev, igračev, pivcev in pevcev iz moje vasi. Za njih je bila značilna dobrota. In tako se je Gracjano s svojo dobroto in pridnostjo uvrstil takoj za mojo nono Tonco in nonića Dolfota Barina. Mogoče jim družbo dela tudi moj sosed Aldo. Kajti sčasoma je postal Gracjano neke vrste tovariš in lahko bi rekli, da tudi prijatelj.

Nekoč, ko so delavci s svojo brezbrižnostjo izpili še zadnje ohme mojega potrpljena in energije in so se trde poteze obraza iz brezizrazne maske razmehčale v zdrizasto grimaso joka, je s sočutjem in velikim občutkom, ki ga premorejo bitja, prekaljena v trpljenju, rekel: „Ma ne jokat. Ma ćemo, ćemo. Ti bon jas storu, samo ne jokat. Ma ka me ne toka' anka mene – kerkaj boute – da hoden dol po njivah eno se zjočen.“
Je rekel to Gracjano in tedaj je bilo sklenjeno tajno zarotništvo srečanja pri nečem, kar hočemo skriti. Mogoče je to odkritje mehkobe, ki ni dovoljena v moškem svetu, odprlo pot esenci, ki jo čutimo kot toplino, radost in srečo ob sočloveku. Brezpogojna dobrota, dobrota sama po sebi, bi jo nemara označili filozofi.

Ljudje smo zahajali k njemu. No, moški in fantje iz vasi, sorodniki. Pa tudi cariniki in nemara kak miličnik, kdaj, je znal povedati po prečutih nočeh, ko delo nikakor ni šlo od rok in so cigaretne pavze mašile pomanjkanje volje do dela. Čuvarji reda so v bližini njegove vasi nadzirali našo mejo.

„Gracjano, kada' buomo zrihtale tojo hišo?“ sem ga pobarala vsakokrat, ko sem se usedla na rob kuhinjskega kota, postlanega s časopisi in nepostlano deko.
„Ćemo, ćemo, samo da pasa' bandima, mi će prić anka Bruno.“ In tako je bilo vsakokrat. Hiša je stala v neki meri preurejena, proti koncu je bila navlečena tudi fasada. Le znotraj sta na pol izdelani čakala prvi prostor in kuhinja, pa tudi drugi prostori. Po delu na objektih in ob koncih tedna je moral opraviti še kmečka dela. Za ureditev prostorov ni bilo volje in ne časa.

Vedno pa je v kotu gorel ogenj. Ognjišče, odprti kaminček, ki je bilo zmes stilov, ki jih je srečal po svetu in ki jih je uporabil tudi pri obnavljanju hiše, je pozimi vedno gorelo. Tudi hrane je bilo pri njem vedno. Pečeno meso ali svinjska krača ali kaj drugega, in vedno je bilo pršuta, kruha in vina. Vse to je rad podelil s svojimi gosti.
In tako je v letih, ko sem bila brez gospodinjstva in doma, nekje na koncu mojega uma, gorel ogenj. Saj ne, da človek potrebuje nekaj imeti stalno. Le tu pa tam, ko se stoži po domačem vonju, se kot stepni volk zatečeš v varnost gospodinjstva.

In on je s svojim duhom prisoten na mojem posestvu.

Ne vem, zakaj mislim, da je to mesto, kamor se je njegov duh potegnil, ko je telo opešalo. Kot je zame v Sokolićih simbolno gorel ogenj, tako je njegova duša našla srečo med drevesi na mojem posestvu. Rad je bil tam, kajti v življenju mu nihče ni odprl toliko prostora kot najino znanstvo. Bila sva tovariša pri zidanju in na zemlji. In jaz sem ga spoštovala tudi v tem, kar sam ni upal biti.

In dnevi v mrzli Postojni, sopihajoči koraki po stopnicah v drugo nadstropje, izčrpanost brez hrane ob sami pijači, malta, prah in trhli tramovi, vse je bilo rahlo prepredeno s poezijo. Kajti strast ustvarjanja, odstranjevanja preprek, ki so rušile skladnost, gladenje kamna in občudovanje, ki se je zaiskrilo ob pogledu na novo obleko prostorov, so prašnemu izgledu starih oken, podov in slepih prehodov dali nov sij. Kot kri, ki obarva upadlo lice na novo zaljubljenega dekleta.In predvsem sva se pogovarjala. Gracjano je bil človek, s katerim sem po umiku iz istrskega kulturnega življenja, govorila. Govorila sva o vsem. O gradnjah, politiki, o naših družinah. Govorila sva o Avstraliji, iz katere je sam prišel po 15 letih in ki je mene vlekla v mladosti in avanturistično domišljijo buri še danes. Govorila sva o Istri. Naša govorica je bila ista, tista izpred petdesetih let. Kot glasba. Ne glasba, ves duh, modrost, ves 'vic in tic', vsa kozmična ironija vedenja se je prepletala z našimi izrazi in humorjem. Šćabatala sem lahko ob njem. Celo vožnjo sem lahko ražonala, ko bi včasih on le pritrjeval, ne da bi se poglabljal v besede. A vem, da je doumel, kaj mu hočem reči.

Tako kot je lahko doumel moje načrte na zemlji. Včasih sem jih malo zabila dol proti tlom, ko sem mu govorila o kmetih Holzerju in Fukujami. A vseeno je poslušal, v skriti nejeveri in srcem, ki je nekje v sebi v vse to verjelo. In potem je včasih prišel s kakim muškarcem in so me potem hecali, naj povem to in to. Je moškim v gostilni, pametnim in razkrečenih nog, ta kristus šel govorit o novem duhu dobe in so prišli vsi prizemljeni in v strogih računicah vloženih ergov dela, gnojila in pridelka. Magija je šla in hecanje na svoj račun ni moglo popolnoma ublažiti zadrege.

In moral se je malo pobahati ta moj prijatelj s to žensko, menoj. Če ne prav očitno in naravnost, je zadovoljstvo, da ona, 'taka in taka', kdaj zavije dol k Sokolićon, moralo prihajati ven skozi vsako poro, ki je ni uspel nadzorovati. Kajti po opravljenem delu, naši dozi malte, lepil, ploščic in premazov sva se kdaj, v vse bolj utrujenem in prašnem avtu, zapeljala pred gostilno. Na pijačo, včasih tudi na kake kalamare. In po plodnih in uspešnih dneh so se besede pretakale in sva ražonala in planirala in reševala tehnične probleme in delala nove načrte. Na pol resno, napol kar tako, ker nam je kri spet plala in bušnilo nas je z novim zanosom pod oblake. Ali pa sva ražonala o Istri, o Trstu, o naših vaseh. O Abitantih in njegovi obnovi in etnoloških posegih. In o umetnikih slikarjih in njihovih kolonijah. In o slikah in njihovi kraji in da slike same niso šle čez mejo in da je na obrazih pisalo, kdo jih je ukradel.

Nekajkrat pa bi se imelo to sodelovanje končati. Moja živčna neučakanost v pričakovanju rezultatov in na drugi strani izčrpanost zaradi pijače brez hrane, je nekajkrat privedla do roba. Samo slučaj je hotel, zunanje pomanjkanje mojstrov ter naključni spori s tretjimi osebami, da se je zavezništvo nadaljevalo.

A kakorkoli, posestvo na Ravni se je odvijalo ob njegovi podpori. Bolj kot fizični podpori ob veri, da se posestvo bo uredilo. Potem je tam kar nekaj sadik, ki mi jih je prinesel, med njimi trte, ki ne potrebujejo špricanja in se naj bi hitro razrasle v pergolo, fige in orehi. Potem cepljenje. Če najino cepljenje ni bilo najbolj uspešno, potem mi je v naslednjem pripeljal odličnega cepača oljk, ki je pocepil godne mladike. Potem zdravilne rastline. Uporaba blušća pri revmi in proti vodi v kolenu, na primer. Pa o brinovcu in brinu. Pa imena – 'bazk' za belo omelo, oljčić za 'tinto' – so našla mesto v projektu 'Sto rastlin v ljudskem spominu'. Skupaj sva reševala probleme zajemanja vode, izgradnje kažet. Pa o divjem lovu, domačih živalih, ovcah in kozah je tekla beseda.

In tako rad je slonel na podestu pred prikolico, puhal dim in zrl dol proti morju. Všeč mu je bilo tam in všeč mu je bilo ob nekom, ki je dalo mesto njegovemu dostojanstvu, znanju in dobroti. Zlate roke in dobro srce je bil. Greje me njegova prisotnost. Oba staroselca sva dihala isti zrak, deležna istih gledanj, enakih pojmovanj življenja. Bil je moj tovariš in prijatelj. Slave, slave. Ave, ave.

Leda Dobrinja/Zavod Vita/sečan, 2010/Istrske teme
Lopar, oktober, 2010