Ne govorimo o Abitantih ali Topolovcu, kamor se življenje počasi vrača, čeprav sta bili ti vasi resnično na robu opustitve. Topolovec je imel pred stotimi leti 324 prebivalcev ….. . No, in že takrat je bil opuščen stari Topolovec, doli spodaj okoli cerkvice sv. Hieronima na poti do Dragonje v dolini.

Šukljani
Izumrla vasica Šukljani leži globoko v zaraslem gozdu 1500 metrov od vasi Butari proti strugi reke Dragonje. Od nekdaj živahnega istrskega kraja so ostale danes samo ruševine.

Nekoč je bila to lepo urejena vasica sredi bujnih dreves nad reko Dragonjo. V vasi je bilo 20 hiš s številnimi družinami in vsi so se preživljali izključno s kmetijstvom.
Zaradi ugodne lege njiv v neposredni bližini reke in številnih izvirov-škedancev, niso nikoli občutili suše. Poleg tega je vsaka hiša imela po dva vodnjaka, v katerih voda ni nikoli presahnila. Okrog hiš so obdelovali vrtove, kjer so pridelali veliko zelenjave in vseh vrst sadja. Na pobočju hriba so obdelovali številne vinograde. Vse kar so pridelali in niso porabili zase, so vsak dan vozili z vozovi v odkupno zadrugo v Gračišče.

To je bila zelo živahna vasica in vse se je odvijalo na glavni ulici pod murvama ter dvorišču zraven. Ker je bilo tu poleti hladno in prijetno, so vsako soboto in nedeljo prihajali ljudje iz Butarov. Nekateri so se šli kopat v reko. Opoldne so šli k maši v Sočergo, popoldan pa so se moški vrnili nazaj v vas, kjer so igrali na karte ali balinali.

Leta 1962 sta ostala v vasi samo še dva kmeta, pogoji življenja so postali težji in ker jim niso napeljali elektrike, so se preselili v Butare. Takrat se je začel konec vasice Šukljani.

Belobradi
Do Belobradov pridemo po makadamski cesti čez reko Reko in malo pred Karli zavijemo desno. Zaselek sestavljata dve domačiji. Zadnji prebivalec je vas zapustil pred 80 leti. Domačini vedo povedati, da so načrtno požgali hišo, na kar jim je zavarovalnica poplačala škodo. To so storili še enkrat, toda takrat zavarovalnica ni nasedla. Odselili so se v Karle.
Zaselek je prava kamnita pravljica. Glavna dostopna pot je vodila drugje kot danes. Reko Reko prestopimo pod Pisari in jo nato mahnemo navkreber, kjer nas zadnji del poti spremljajo občudovanja vredni mejni zidi vse do vasice. Še pred vasjo naletimo v zidu na škedenc – vodni vir v kamniti hiški, kar je velika redkost.

Prva domačija je primer kakovostne nepotvorjene kamnite gradnje: ločeni ognjiščni prizidek s še vedno odprtim oknom v dimniku; do nadstropja hiše so prišli preko baladurja, pod njim pa je kamniti svod in podhod. Ja, in kamen je ponekod rjavkast, ožgan od visoke temperature.

Celotna Dolenjščina je prepredena s številnimi kolovoznimi potmi, ki se žal počasi zaraščajo. Sergij iz Karlov mi je razložil kaj je na stvari: Vsaka vas je imela svojo obdelovalno zemljo in do nje so hodili po poteh, ki so jih sami vzdrževali. Ja, seveda, saj takrat ni bilo Cestnega podjetja Koper. Nepisano pravilo je velevalo, da ne uporabljajo drugih poti kot tistih, ki so jih tudi vzdrževali.

Sužaniči (Radini)
Za vas vedo le redki domačini. Po vojni so se prebivalci večinoma odselili v Koper in okolico. Pravo umiranje vasice pa se je pričelo pred desetletji, ko so iz ceste za Salež na Hrvaškem uredili makadamski dostop do vasice. Takrat se je začela kraja lepih kamnov in skril.
Pred nekaj leti so vrli domačini na lastne roke obnovili tudi vozno pot iz Ugrinov do Radinov. Toda vasica prebivalcev še vedno nima.
V vasi je kaj videti. Pravi kmečki dvorci, še vedno pokriti s skrilami, strešno konstrukcijo pa držijo hrastovi tramovi s polmetrskim polmerom. 

Domačini pomnijo, da so se v Sužaničih ukvarjali s suho robo - kot Ribničani. 

Banice
Poznal sem oba brata zadnja prebivalca, Renatota, na katerega se je zvrnil traktor pred petimi leti in Zdenkota, ki je umrl pred dvemi leti. Eden je delal v Luki Koper, drugi v Buzetu. Ko sta izgubila službi se je začela pot navzdol.
Ravno zaradi njiju se je ohranil glavni niz hiš, kjer lahko občudujemo kamnito skladanje in veščo rabo kamenja za raznovrstne potrebe in neizbežno pergolo. Samo poglejte na sliki, kako so s kamni podpirali pergolo.

Mavriči
Nedaleč nad Sočergo se dviga plodna planota z majhnim položnim gričkom – tam so Mavriči. O njih vemo malo – pomeni, da bo treba še pobrskati po kolektivnem spominu.
Iz preteklosti je znano, da je bilo na tem mestu histrsko gradišče, torej ima kraj bogato poselitveno zgodovino.
Danes so izpričane le ruševine nekaj manjših hiš. Zanimivo je, da so Mavriči lastniško zelo razkosani. Tega ne gre pripisati le beneškemu načinu dedovanja v Slovenski Istri, pač pa moremo sklepati na običajno prakso zakladnih in shranjevalnih običajev v srednjem veku v Istri: nekdanje vojaške utrdbe ali utrjeni predeli so imeli vlogo skupnih gospodarskih poslopij in seveda pribežališča pred nevarnostmi, tako kot npr. Čentur in Starci.

Jakci
Na križišču v Hodujah zavijemo levo, preko reke, ki se sedaj imenuje Bračana, se peljemo po asfaltirani cesti pod Ugrini do Confov in nekaj sto metrov naprej dosežemo Jakce.
Dva niza hiš, večinoma porušena, sestavljata to vasico, ki je postala bolj kot ne mesto za oddih za še preostale nekdanje prebivalce Jakcev in njihove potomce. Zaradi tega vas še ni odeta v zeleno.

No in Božidar Jakac je po poreklu - uganite od kod? Iz Jakcev vendar! Mladost pa je preživel pri sorodnikih v Padni.

Goričica
Ime vasi odraža njeno naravno danost. Če gremo v Dolenjščini po doline reke Reke proti Buzetu se na sredini doline pojavi položen grič, na katerem leži vas Goričica. Danes je že zapuščena. Zadnja prebivalka, mati Zvezdana iz Mlinov je umrla pred desetletjem – kako čas hitro teče.

V podnožju leve in desne strani griča je slovensko ozemlje, ki se na levi strani zaključi v Mlinih in izviru Bračane, vas Goričica pa je na hrvaški strani.
Kamnita stavbna dediščina Goričice seveda nezadržno propada pred našimi očmi. Prebivalci Goričice so presenetljivo imeli vodo. Na vrhu griča so vzdrževali kale za napajanje živine, malo pod vrhom hriba pa so imeli vodnjake, ki niso nikdar presušili. Sedaj tam najdemo le en »vikend«, kolikor toliko primerno obnovljeno istrsko hišo.

V vasi je še delujoči mlin in veliko bogastvo - bogat vodni izvir. Toda kaj ko je na delu prav posebna istrijanska značilnost. Ljudje se kregajo med sabo do te mere, da so slednje zabeležili tudi časopisi, sodni mlini pa inkasirali veliko denarja. Zato tam danes ne biva nihče.

Veliki profiterji so bili organi za zaščito meje: Prehod je eden redkih brez kakršnekoli fizične ovire. Pa kaj, saj so domačini, sedaj eni, potem drugi redno zasipavali asfaltirano cesto. Kaj naj rečem; blagor ubogim na duši, kajti njih je nebeško kraljestvo.

Katere vasice so naslednje? Mladih družin ni v Maršičih, Karlih, Tuljakih, Rokavcih  in Sokoličih.

Tako je to. Pred našimi očmi so v zadnjem desetletju tiho odšle že tri vasice.

Vse omenjene vasice na slovenski strani so geokodirane naportalu Traven. Do podatkov o njih pridemo prek splošnega iskalnika, kjer na samem vrhu vtipkamo iskalno besedo ali pa prek Geoportala, kjer na Google zemljevidu kliknemo na "cel zaslon". Prikaže se nam google zemljevid po celem ekranu in na desno legenda prek katere lahko izključujemo ali vključujemo plasti podatkov.  Če želimo zvedeti o gornjih vasicah kaj več, kliknemo na Legendi na križec pred "Kulturna dediščina". Razpre se nam zavihek, na kar označimo kvadratek pred "Mesta in naselja (vasi)". Sedaj brskamo po naseljih v Slovenski Istri in iščemo želeno.

Vinko Pisar