Pomorski muzej Sergeja Mašere Piran je konec novembra v sodelovanju z Mestno knjižnico Piran in revijo Val navtika pripravil literarni večer v počastitev stote obletnice prve svetovne vojne. Številnemu občinstvu so predstavili knjigo Franca Želeta z naslovom Mornar, pustolovec, kitolovec. O življenju slovenskega avstro-ogrskega pomorščaka, ki je leta 1918 preživel potop bojne ladje Szent-Istvan, sta se z avtorjevo vnukinjo Flory Banovac pogovarjala muzejska svetovalka Bogdana Marinac ter glavni in odgovorni urednik revije Val navtika Julijan Višnjevec.
Knjiga Mornar, pustolovec, kitolovec je avtobiografija primorskega Slovenca, ki ga je v življenju najbolj zaznamovala ljubezen do morja. Nastajala je kar petnajst let, saj je bilo potrebno vse zgodbe, ki jih je neutrudni mornar zapisoval v različnih obdobjih, kronološko povezati. Za to je poskrbela njegova vnukinja, Flory Banovac, ki je pred štirimi leti v samozaložbi njegove spomine tudi izdala.
“S knjigo so moje sanje dobile krila. Moj nono, tako smo ga klicali vnuki, je bil čudovit človek, ki mi je zapustil veliko lepih spominov , me naučil strpnosti do ljudi in mi skozi odraščanje s svojim zgledom pokazal, da je veličina človeka v skromnosti. Tak je bil. Ponosna sem nanj, zato sem tudi vztrajala petnajst let in pripeljala knjigo do izdaje, na katero sem zelo ponosna,” je z žarom v očeh opisala svojega dedka.
Njen ponos je razumljiv, bralca knjiga posvem prevzame z ganljivo zgodbo in pestro vsebino, posebno vrednost pa ji dajeta tudi izvirnost ter slog avtorjevega pisanja.
Opisi dramatičnih prizorov so tako slikoviti, da si lahko živo predstavljamo spopade na morju, trpljenje ljudi v ujetništvu, boj za preživetje in svobodo. Opisi občutkov, misli, polnih strahov, dvomov, a hkrati upanja in ljubezni, so iskreni in natančni, da se bralcu zasidrajo v srce.
Skozi njegove oči lahko spremljamo zgodovinske dogodke in njihov vpliv na življenje malega človeka, spoznavamo način življenja, kulturo in družbo v različnih obdobjih prejšnjega tisočletja.
Franc Žele se je rodil v Hrastju pri Pivki, najdlje je živel v Ilirski Bistrici, kjer si je ustvaril družino, leta 1968 pa se je preselil v Portorož. Umrl je leta 1971.
Zgodaj ga je gnalo na morje, zato je že kot otrok zapustil varno domače zavetje in odšel na šolanje v avstro-ogrsko mornarico. V času šolanja je spoznal tuje sredozemske dežele, različne narode avstro-ogrske monarhije ter bil priča številnim dogodkom, ki so odločilno vplivali na usodo slovenskega naroda.
Tako je med drugim imel čast spoznati prestolonaslednika Franca Ferdinanda, ko je leta 1914 na svoji poti v Bosno obiskal ladjo z novopečenimi mornarji, ki so uspešno zaključili šolanje. V spominu mu je ostal kot prijazen in nasmejan človek, ki je bil zelo priljubljen pri pomorščakih, zato je bila žalost ob novici, da so ga ravno po tem snidenju ubili, toliko večja.
"Oči so se orosile, srce je zatrepetalo slehernemu na ladji, ko smo opazili krsti prestolonaslednika in njegove soproge. Njegova povelja so utihnila, za vedno sta zatisnila oči. Njegovo zvesto ljudstvo mu hoče do konca stati ob strani," je opisal občutke ob sprejemu prestolonaslednikovih posmrtnih ostankov na ladjo, kjer sta se le pred nekaj dnevi spoznala.
V knjigi je veliko pozornosti namenil prvi svetovni vojni, ki je prekinila njegovo šolanje in v srcih mladih mornarjev pustila neizbrisen pečat.
“Vsem je dovolj prelivanja krvi in joka svojih družin, ki hrepenijo po miru in skupnem življenju. Svet je razburjen, zemlja prepojena s človeško krvjo za zlate svetinje mogočnih vladarjev. Narod se prebuja, odpirajo se mu oči, želi si svobode, svoj jezik in mirno življenje,” je nazorno opisal vojne čase.
V zadnjem letu vojne vihre je doživel potop ene takrat največjih vojnih ladij, Szent-Istvana. Ta dogodek je najbolj odločilno zaznamoval njegovo življenje.
“Bila je moja druga mati, ki sem jo ljubil, kakor ljubi mornar svojo ladjo. Ta ladja mi je bila drugi dom tri leta. Od trenutka, ko je prvič zaplula v sinje Jadransko morje, pa do tistega žalostnega časa, ko jo je ravno to morje sprejelo v svojo grobnico,” je zapisal v slovo.
Po koncu vojne se je zaradi sodelovanja v uporu primorskih Slovencev proti italijanskim oblastem za tri mesece znašel v vojnem ujetništvu, po propadu domačih bank in izgubi prihrankov pa je odpotoval v Južno Ameriko v iskanju boljšega življenja. Dolgo popotovanje je sklenil na Južnem tečaju, kjer je dve leti delal kot harpunist na kitolovski ladji.
Na poti ga je vselej spremljala in mu dajala upanje želja po vrnitvi domov, v njegovih besedah je čutiti veliko ljubezen do matere, družine in domovine.
“Zaklel sem se, žrtvovati se hočem, življenje dam za svojo družino, bog mi ohrani zdravje, vrniti se moram in jim dati to, kar je očetova dolžnost,” je med drugim zapisal.
Uspelo mu je. Po več kot treh letih boja za obstanek in golo preživetje se je srečno vrnil v njihov objem.
Knjiga Mornar, pustolovec, kitolovec vsekakor zasluži svoje mesto na knjižnih policah vseh tistih, ki ljubijo morje, zgodovinsko dediščino naše domovine ter neverjetne zgodbe o pogumu in vztrajnosti preprostega človeka, ki si je upal slediti svojim sanjam.
Ali kot je dejala Flory Banovac: “Želela bi, da knjigo prebere sleherni Slovenec in tako skozi pripoved podoživi življenje močnega Slovenca, ki je pred stotimi leti bil svoj boj na slovenski in tuji zemlji.”
Tekst in foto: Nataša Fajon
Vir:
http://www.mescani-pirana.si/?p=2220
