Piran ima kar 10 cerkva in vsaka od njih skriva nešteto zgodb. Ena, ki je povezana s čudežem iz davnega leta 1692 (tega leta se je v Piranu tudi rodil Giuseppe Tartinija), se razkriva te dni, ko so povezali polovico spoštljivo stare poškodovane, a dokaj ohranjene ikone s podobo Device Marije, ki jo čuvajo v župnišču, z zapisom koprskega škofa Pavla Naldinija iz leta 1701. Do sedaj se ni vedelo, a vse kaže, da je ikona iz 13. stoletja in povezana s čudežem, zaradi katerega so davno nazaj Pirančani celo preimenovali takrat špitalsko cerkev sv. Mihaela v današnjo cerkev Marije Tolažnice.

Koprski škof Pavel Naldini (1686-1713) je leta 1701 zbral in izdal knjigo, ki govori o slavni preteklosti škofije. Tako opisuje koprsko stolnico in škofe, kapitelj ter predstavlja škofijske in redovne cerkve v mestu Koper, pa tudi v Izoli in Piranu. Gre za delo z naslovom Cerkveni krajepis ali opis mesta in škofije Justinopolis, ljudsko Koper, ki prepričljivo razkriva tudi zgodbo o čudežni ikoni.

Naldini v knjigi piše tudi o piranskem špitalu, kakor so nekoč rekli tako bolnici kot ubožnici, ki je stal v bližini cerkve Marije Snežne in minoritske cerkve sv. Frančiška. Zgrajen je bil še pred letom 1500 in o njem je ta koprski škof pred 310 leti med drugim zapisal: »Pred mnogimi leti je na zidovih omenjenih sob visela podoba Device Marije, ki jo je neki grški umetnik naslikal na približno palec debelo, dve pedi široko in nekaj manj kot tri pedi visoko leseno tablo. Na sredini je bila upodobljena Devica s svojim oblečenim in bosonogim Detetom v naročju, ki je v svoji desnici trdno držalo stekleničko za pitje, ki ji v Istri ljudje rečejo tettina. Mati je otroka z desnico objemala, z levico pa mu ponujala cvet. Sinje ogrinjalo na njenih ramenih je prekrivalo tudi glavo, na kateri je imela zlat diadem, podoben bogati kroni, ki sta ga držala dva prikupno oblečena angelčka. Celoten prizor je bil postavljen pod obok podprt z dvema kamnitim podobnima stebroma.«

Kapljice znoja, ki so spominjale na bisere
Zgodbe o ikoni pa s tem še ni konec. Pavel Naldini jo namreč povezuje s čudežem, o katerem v omenjeni knjigi pravi: »Konec maja leta 1692 se je v Piranu za kratek čas ustavila družina kalvinskih krivovercev, vendar že spreobrnjena v sveto vero, ki je po naključju bivala v omenjeni sobi. Tik pred odhodom je spreobrnjenčeva žena prednici nabožne ustanove povedala, da je dvakrat videla, kako se je slika v sobi, kjer so bivali, začela potiti. Previdna prednica ji ni verjela, ker si je mislila, da so si tujci kaplje znoja izmislili zato, da bi si pridobili njeno naklonjenost. Toda ko je več dni zatem po srečanju z nekim gostom puščavnikom odšla v omenjeno sobo v špitalu, je na prsih svete podobe sama opazila kapljico potu, po velikosti podobno semenu granatnega jabolka, tako da je z drhtečim glasom kriknila. Ko je puščavnik še z dvema gostoma takoj pritekel, da bi ji pomagal, se je na prsih in vratu svete podobe pokazalo več kapljic znoja, in pet od njih jih je po velikosti in belini spominjalo na velike bisere. S tem pa še ni bilo konec čudeža, saj se je v naslednjih dveh mesecih, in sicer v juniju in juliju, večkrat ponovil z mnogimi kapljami znoja na rokah, obrazu ali drugod po sveti podobi.«

Naldini navaja, da so o tem obvestili škofijsko pisarno v Kopru in njen primestni dekan doktorTomaž Gregolini je zahteval, da ikono zaprejo v zaboj iz močnih desk in nato ugotovijo resničnost obstoja domnevnega potu.

Edini razlog za kaplje je bil čudež
Ko so na osnovi pričevanj različnih ljudi, ki jim je bilo zaupati, ugotovili, da kaplje potu dejansko obstajajo, so po navedbah Naldinija začeli iskati vzroke zanje. »Tako so sveto podobo ob prisotnosti škofa, asistenci duhovščine ter dveh odličnih zdravnikov vzeli iz zaboja in po natančnem pregledu ugotovili, da kapelj potu ni mogoče utemeljeno pripisati ne vlagi starega, že trhlega lesa, ki pa je bil dobro osušen, ne hladu v sobi, saj je vanjo sijalo južno sonce, kakor tudi ne kakšni drugi zlonamerni zvijači, ker o njej ni bilo nobene sledi. Skupnost je zahtevala, da podobo izpostavijo javnemu čaščenju, tako da bi lahko ponižno prosila za Božjo prizanesljivost, ki naj bi omenjene kaplje znoja obrnila njej v korist. Odločili so se za skupno sveto obhajilo za vse vernike, ki naj bi ga imeli po svetem postu in bi se zaključilo s slovesno procesijo. In tako se je šestega januarja naslednjega leta tudi zgodilo, in sicer z vsemi javnimi obredi, ki so ponavadi predpisani v podobnih primerih krščanske pobožnosti. Sveto podobo so postavili na glavni oltar špitalske cerkve sv. Mihaela, kjer je spoštljivo shranjena v srebrni celici z lepo izdelano ograjico; tam jo ljudstvo množično obiskuje, nanjo obeša zaobljubne podobe in ji s spoštovanjem izroča svoja srca. Na ta način je Gospod Bog izrazil svojo voljo za razcvet piranskega prebivalstva in povečal ugled starega špitala.« končuje svojo pripoved Naldini.

Celotna zgodba, ki spretno prepleta sedanjost z izgubljenim delom ikone ter čudežem v srednjem veku je na voljo na tej povezavi.

Avtor fotografij in besedila: Janez Mužič

Posted in Neuvrščeni | Komentarji so izklopljeni

Vir:
http://www.mescani-pirana.si/?p=323