Udeležba res ni bila prav velika – tam okoli Velike noči bi bil to pravi podvig, toda nalogo smo opravili 100 odstotno. Gradili smo zadrževalni zid ob poti do hiše na mestu, kjer je bila do sedaj le zatravljena strma brežina. Lastniki pravijo, da bi želeli imeti lep senčen prostor za delavnice; suhi zid naj služi tudi kot sedišče za udeležence. Sence še ne znamo narediti takoj, zato pa nam gre suhi zid kar dobro od rok.

Ben, smo rekli in se lotili dela. Dejan in Vinko sta že dan pred delavnico pripravila teren – Izkopala teren za temelje do siromašne zemlje in nakazala prve obrise suhega zida.

Tudi vreme nam je bilo naklonjeno. Prave pomladanske temperature s kančkom sonca. Takrat in ob indijanskem poletju jeseni se da res graditi kamnite zide brez potokov znoja.

Kamenje na sami lokaciji smo razvrstili po uporabnosti: velike kamne za gradnjo zida, majhne za zapolnjevanje, vse pa na dosegu roke. Konec zgodbe poznamo vnaprej: zmanjkalo je tega kamenja vse po vrsti, pa tudi tistega, ki smo ga pripeljali iz bližnje okolice.

Takole malo divje izgleda vsaka lokacija, kjer delamo suhi zid.

Potem pa pridejo na vrsto pridne roke in znanje, kako graditi. Udeleženci so raztegnili delovišče po vsej dolžini in pričeli zlagati kamenje. Na trenutke je bila polovica udeležencev na delu pri preskrbi dobrih kamnov iz bližnje okolice. Dejan in Branko pa se nista dala. Njima je kamenja zmanjkovalo konstantno. Zelo vidno pa je rastel tudi suhi zid.

Domačini so se nam opravičevali, da pa toliko obiskov kot tega dne že zlepa niso imeli, kar bi nas naj motilo pri delu. Seveda ne. Tudi tisti ne, ki so obljubili da pridejo na delavnico, pa smo potem v zadregi priznali, da so si le malo ogledali gradbišče in se domačinom predstavili kot obiskovalci. Ta živžav je bil za nas prav spodbuden, kajti večina je bila presenečena, da delamo ta pravi suhi zid.

Kaj bi to. Prava stvar se je začela z velikonočno pojedino.

Kako naj potem človek dela, če pa se od dobrot ne more niti ganiti od mize.

Dobro, mi smo profesionalci in delamo suhi zid. Poglejte kako napreduje! Tako, zgradili smo kakšnih 20 m suhega zida.

Pa še en pogled na očarljivo pomladansko podobo Zupanetov. Desno ob poti se skriva zadrževalni zid, ki smo ga zgradili na delavnici. Ti šment, obiskovalci so vsi po vrsti imeli apetite, da bi se kaj takšnega zgodilo tudi pri njih.

Vse še ni zamujeno. Hiška in Traven načrtujeta nove delavnice. Ne pozabite priti zraven. Velikonočno pojedino pa ste žal res zamudili.

Vinko Pisar