Pri tem gre za izvirno in raznoliko uporabo kamna v gradnji, skrbno izbiro poselitvenega prostora in organizacijo kmečkih domov samih, sistem oskrbe z vodo, oblike čiščenja pašnikov in ureditev kmetijskih površin.

Zemljiške površine so se na Krasu že stoletja pridobivale s krčenjem gozdov, prenašanjem zemlje pa tudi odstranjevanjem in razbijanjem odvečnega kamenja. Tega so najprej zlagali v suhe zidove, ki so razmejevali pašnike. Ker pa je bilo na pašnikih premalo krme, so čistili tudi površine, na katerih so želeli ustvariti travnike za košnjo in pridobivanje sena za spravilo in krmljenje v zimskem času, ograde.

Odvečno kamenje so odlagali na kupe, grublje ali groblje, griže. V času, ko so še prevladovale črede drobnice, so iz kamenja zgradili tudi staje in mozarje, v katere so čredo zagnali čez noč, da je bila zaščitena pred divjimi zvermi in zaradi molže. Na podoben način kot travnike so s čiščenjem kamenja pridobivali tudi obdelovalne površine, njive, ki so jih združevali v polje.

Ob robu gmajne so za zaščito pastirjev zložili najbolj preprosto izvedbo človekovega bivališča, na Krasu imenovano hiška ali kar hiša, sicer pa značilno za ves sredozemski prostor. Hiške so majhna enoprostorna zavetišča, na suho zložena iz neobdelanih kamnov in z odprtino, obrnjeno k prijaznejši strani neba, kjer je človek poiskal zavetje pred dežjem in burjo. Vse te lastnosti prvobitnega bivališča so postale konstanta v nadaljnjem razvoju stavbne kulture na Krasu vse do najrazvitejše oblike, domačije zaprtega tipa.

Celoten članek je dosegljiv na tej povezavi

Vir:
http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-YQLILPSG/1e8b9465-8cc8-441a-b238-023a803fba8b/PDF