Dajva, enostavno poskusiva, tu in zdaj, ali se lahko uresničijo takšne sanje, ta želja, ki obstaja, odkar pomnimo!

Zavrtiva kolesce časovnega stroja, spomniva se zgodbe, te strašne zgodbe. Takšne, ki je sploh nočemo slišati, za katero si želimo, da se ne bi nikdar pripetila, ker govori o osamljenosti, megli in padanju. Toda ničesar, kar se nam v življenju zgodi, ne moremo izbrisati. Ničesar.

Srečava mlado žensko. Ime ji je Vida. Fantje iz vasi ji pravijo »Lepa Vida«. Ne sprašuj, zakaj, ampak poroči se s starim, grdim moškim. Pa niti bogat ni. Rodi se ji otrok. Nekdaj prelepo dekle začne sovražiti življenje – otrok je bolan, stari vso noč kašlja.

Potem napoči tisto jutro: stoji na obali. V njenem srcu vlada le megla in osamljenost; če bi stala na gori, bi se vrgla v globino, ker ni bilo roke, ki bi jo zadržala. Na lepem se kot od nikoder prikaže mornar v majhnem čolnu. Veva le, da jo očitno pozna, saj pravi: »Le kaj se je zgodilo s teboj, Lepa Vida?! Kam je izginila tvoja lepota, ki je očarala vsakogar?« Ona odgovori: »Otrok je bolan. Stari vso noč kašlja.« On ji na to odvrne, naj gre z njim. Pravi, da jo bo odpeljal v Španijo. Tam bo dojilja kraljičinega sina, princa. In pravi, da ne bo obžalovala.

Ne veva, kaj se bo zdaj zgodilo in zakaj bo tako, toda morda je bil to kanček globoko modrega neba, slutnja roke, morda je bil to eden tistih skrivnostnih trenutkov, ki si jih ne znamo razložiti.

Vida se še obotavlja, seveda se obotavlja; le kdo bi zapustil svojega bolnega otroka, moža, očeta in mater za možnost kančka, slutnje, trenutka.
Nepojmljivo se zgodi, nočeva verjeti, zmrazi naju, rada bi zakričala: »To ni res, ne more biti res!«

Ko po koncu bolečine zopet odpreva oči, Vida stoji ob oknu palače v Španiji in strmi čez morje, tja, kjer je – ne ve, ali je bilo včeraj, pred enim ali pred tisoč leti – stopila v čoln skrivnostnega moškega. In po otroku, možu, starših lahko vpraša le Sonce, saj ni nikogar drugega. In Sonce odgovori: »Tvoj otrok tiho leži, le sveče brlijo. Tvoj mož in oče, ki te iščeta po morju, sta obnemogla od žalosti.«

Vida ne more več spati, noč za nočjo leži budna in nikogar drugega ni kot Lune, ki jo lahko vpraša, da bi se prepričala.

»Tvojega otroka so pokopali«, odgovori Luna, »skupaj z možem in očetom; ko sta te iskala, ju je pogoltnilo morje, ki je tebe, Lepo Vido, odneslo s seboj!«

Ta zgodba, ta strašna zgodba, se tukaj konča. Ne veva, sploh nočeva vedeti, kaj se je nato zgodilo s to podlo Vido.

Toda sedaj poskusiva tisto, kar je bilo obljubljeno na začetku, saj sva zato tukaj: takšno zgodbo, ki je v okrutnosti skoraj ni mogoče prekašati, po tolikih letih vendarle obrniti na dobro.

Poglej torej skozi »Pripovedovalca na daljavo« in najina Lepa Vida bo svojega bolnega otroka prinesla na kraj, katerega strehe vidiš v bližnji daljavi. Prišla je s svojim starim možem, ki vso noč kašlja. Sama sebe je privedla sem, na ta čudežni kraj, ki otroku pusti dihati, starega pomiri, Vidi pa daje upanje. Kraj, ki kot da je bil poslan z nebes, da bi, sredi vsega hitenja, sredi iskanja časa, sredi dvomov, predstavljal otok, na katerem ljudje, kot je Vida – saj o njej ni znano nič, razen tisto eno grozno dejanje – najdejo tisto, kar je dobro. Kaj pa je »dobro«? Je to tišina, da lahko prisluhnemo samim sebi? Je to zavedanje, da smo del vesolja? Je to lepota, ki se porodi iz srčnih dejanj?

Mar ji niso pravili »Lepa Vida«? Mar tisti skrivnostnež ni spraševal po njeni lepoti? Ali ne iščemo vsi sonca, ki bo z nas dvignilo vso meglo, roke, ki nas bo obvarovala pred padcem, in ljubezni, ki nas bo rešila pred osamljenostjo?

Zdaj, po toliko letih, v katerih smo bili ljudje ogorčeni nad njeno zgodbo, smo dekle preklinjali in zaradi njene okrutnosti imeli občutek, da smo »dobri, boljši« kot ona, po toliko letih res lahko stopimo na kraj, kjer bo Vida doživela preporod: kot nova bo, polna upanja in z zanesljivim občutkom za to, kaj pomeni »dobro«! Tam – le 167 korakov od mesta, kjer sedaj stojiš – otrok leži v postelji iz slanice, matere soli, in že ima rožnata lica. Starec je prekrit s črnim blatom in prišel bo k sebi, da bo lahko ljubil svojo ženo. In Vida bo s pogumom in zaupanjem stala na obali in se uprla vsakršni skušnjavi, da bi ubežala življenju.

In morda bo črko »D« v svojem imenu s črnim svinčnikom nadomestila s črko »T« – na tem čarobnem kraju, kjer je čutiti življenje in vse dobro v njem …

Vir:
http://www.portoroz.si/si/portoroz-in-piran/nasi-ljudje/pripovedovalec-na-daljavo/lepa-vida-secovlje