Toda preden odhitiš, postoj še trenutek in si poglej oba mlinska kamna, ki upokojena počivata na travi, potem ko sta morala skoraj 250 let trdo garati v torklji.

Dobro, razumem, da se še vedno čudiš, saj bi ti lahko vse to povedal tudi turistični vodič in za to res ne bi bilo treba te stvari, ki stoji tukaj pred tabo. Saj imaš prav!

Zdaj pa dovoli, da te odpeljem na potovanje skozi čas. Čas bova enostavno zavrtela nazaj; začniva počasi, ustaviva se v letu 1950. Vidiva, kako Antonija kot mlado dekle sedi na drevesu; mati jo pravkar pokliče h kosilu in zraven povabi tudi starega Jadrana, ki izstopa iz svojega razmajanega tovornjaka, s katerim je pravkar pripeljal sveže olive. Tega dne je slon Tuffi skočil iz wuppertalske viseče železnice in dve uri pozneje je Urugvaj zmagal na svetovnem prvenstvu v nogometu. Toda o vsem tem v Svetem Petru ne slutijo nič; tam se kot vedno vrtita mlinska kamna.

Če bi zdaj pogledala na uro, bi videla, da se je sekundni kazalec pomaknil za črtico naprej – že sva prispela v leto 1902. Daljni sorodnik Giuseppe na konju prigalopira po hribu navzgor in vznemirjeno pripoveduje, da je danes, 1. aprila, napočilo novo obdobje: po Porečanki je ob 16.12 v Sečovlje pripeljala parna lokomotiva, z vsemi visokimi častnimi gosti s svetlobna leta oddaljenega Dunaja; godba na pihala je glasno igrala cesarsko himno in neko istrijansko ljudsko pesem, potem pa je vlak med vzklikanjem prebivalcev odsopihal naprej v smer Poreča. In Antonijin štiriletni oče je vprašal: »Vlak, kaj je to?!?«

Vsak dih je eno desetletje in tako »Pripovedovalec na daljavo« s teboj drvi nazaj. Toda če samo vržeš oko na Tonino hišo, je skoraj tako, kot da si v resnici v drugem času, saj v njej nič ne spominja na sedanjost.

Na kratko zadrživa dih za leto 1797: Ne, konec Beneške republike bova pustila ob strani, Goethejeva balada »Čarovnikov vajenec« je čudovita, toda trenutno ni relevantna. Uničujoči potres v Quitu je obžalovanja vreden in če bi v Svetem Petru izvedeli zanj, bi gotovo brali mašo za 40.000 mrtvih. Toda vse to bova zdaj odmislila. Le za trenutek. In v tvoji glavi bova zgradila tedanjo vas.

Cerkev svetega Petra na vaškem trgu, tik zraven pa gostišče. Okrog njiju bova postavila kakšna dva ducata hiš. Med njimi pa prašne, kamnite poti, ki okoli vsega tega sklenejo ozek krog.

Zdaj pa liki: kmetje in kovač. Ženske in učitelj. In seveda župnik. Tam je tudi ribnik, ob katerega bova postavila nekaj otrok, da se bodo igrali. Tako dobiva pravo podobo.

In da travniki ne bodo tako neresnično zeleni in tihi, potrebujeva koze in ovce, delovne konje in race, gosi in kokoši.
Za vas, ki jo gradiva v tvoji glavi, potrebujeva tudi hrup.

Globoke in zvonke glasove, smeh, morda pesem jasnih otroških glasov, ki se razlega od šole. Tolčenje kladiva, zabijanje podkovskih žebljev, monotono udarjanje mlinskega kolesa!

In v ozadju zbor: ptičje petje, pasji lajež, eno rezgetanje, dve blejanji – to bo dovolj, drugače bo že kičasto.

Tudi vonji so izvrstni graditelji vasi v glavah; torej naslikajva po vrsti: vonj po kruhu iz Tonine hiše; žafran, ker farovška kuharica gospodu župniku peče kolač; sveže konjske fige vzdolž celotne poti. Dim bukovih polen iz sedmih dimnikov.

K vasi v najinih glavah spadajo tudi trenutki – tisti običajni: lakota in mraz, rojstvo in smrt, ki so samoumeven del vsakdana. In tisti redki, ki ravno zaradi tega v sebi skrivajo nekaj posebnega: trgovec, ki se vsaka dva meseca počasi prikaže na obzorju – s sladkornimi palčkami in krpami, škarjami in začimbami iz tujih dežel.

Poštna kočija, ki se pojavi naglo, nervozno, kot poletna nevihta, nato pa izgine; mir kali ravno tako dolgo, da v vasi na dan potegne paket – s pismi in depešami, včasih celo zavojčkom. Le redko iz nje stopijo ljudje, še redkeje pa vzame s seboj koga iz vasi San Pietro dell’ Amata, ki sva jo zgradila v tvoji glavi.

Dihaj naprej. Leto 1797 je trajalo le 13 sekund. Le en mežik je bil potreben, da je preteklo 216 let in da sva zopet prišla do tu in zdaj. Marija zakliče, da je zdaj odprla Antonijino hišo, sedaj lahko vstopiš. Nekje zvoni mobilni telefon. Avto se zapelje na vrt in parkira pred mlinskima kamnoma. Sekundni kazalec se nezadržno in neizprosno premika dalje; le kraj spominja na zgodbo, ki sva jo pravkar podoživela s pomočjo tvoje domišljije …

Vir:
http://www.portoroz.si/si/portoroz-in-piran/portoroz-in-piran-to-smo-mi/toncka/pripovedovalec-na-daljavo/tonina-hisa-v-svetem-petru