Njegovo delo se predaja vernakularni, domačinski arhitekturi; slednja je skoraj vedno povezana s kamnom. Sodi med najboljše poznavalce suhega zida v svetu, še posebej zatočišč, ki jim na Krasu in v Istri rečejo hiške.

Takole pravi v povabilu k predstavitvi knjige:
Hiška na Krasu je tisti drobni, preprost, neopazen, a pomemben element arhitekture kamna.
Je dragulj naše kulturne dediščine, katere problematiko odstira knjiga: Borut Juvanec HIŠKA.

Izdajatelji so Založba i2 d.o.o. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo in Slovenska akademija znanosti in umetnosti.

Iz uvodnega teksta:
Hiška je tista najmanjša, najpreprostejša, a izjemno pomembna arhitektura enostavnega človeka kraškega sveta. Kot kamnito zatočišče je namenjena človeku: pastirčku na paši, ne le za udobje in uspešnejše delo, tudi za zdravje in za preživetje.

Tehnično so ti mali objekti v prerezu sestav previsevanja vodoravnih plasti kamna, v tlorisu pa krog. Hiška uporablja kamen, ki ga je na Krasu dovolj in preveč. Brez veziva je to zahtevna kompozicija, ki so jo naši predniki poznali, cenili in uporabljali, danes pa na to vse prepogosto pozabljamo.

Hišk do nedavna nismo poznali niti strokovnjaki, a se njihova prisotnost, njihov obstoj in tehnična dovršenost vse bolj vračajo. Spet spoznavamo njeno vrednost, ne kot uporaben objekt, pač pa kot kulturno vrednoto, kot dediščino naših prednikov, kot dragulj med kraškimi kamni.

Knjiga Hiška odstira vedenje o tej preprosti arhitekturi, njenih značilnostih in vlogi, ki jo igra med Kraševci, pa tudi med podobnimi objekti od Jemna do Islandije, med Kanarskim otočjem in Palestino. V svetu ni hiška ne največja in ne najlepša, a je med strokovnjaki in v srcih Kraševcev zagotovo dragulj.

Vir:
http://www.dragodid.org/objavljena-knjiga-boruta-juvanca-hiska-pastirsko-zatocisce-na-krasu/