Morda celo na 300 leto mlajšo cerkvico svete Sabe zunaj pri pokopališču – celo ta je bila bolj opazna. Sveti Blaž je verjetno zato nekega dne svojemu cerkvenemu občestvu sredi gorečih molitev dal navdih, da mu zgradijo mogočen, 26,5 metrov visok zvonik. V zahvalo za nadvse bogato letino predhodnega leta 1884; toda v resnici zato, da ga poslej nihče več ne bo prezrl …

V eni izmed hiš okrog cerkve je odraščal tudi Jožef. Delal je v oljčnih gajih, sadovnjakih in vinogradih. Bil je spreten rokodelec, eden tistih, za katere pravijo, da imajo dve desni roki in ki izpeljejo vse, česar se lotijo.

Nekega dne je stal na zvoniku, da bi zopet utrdil razmajan kamen in ko se je po opravljenem delu že nameraval spustiti, je nenadoma obstal in pogledal navzdol po deželi. Kako čudno, je pomislil, tega nisem še nikoli naredil! Bil je čudovito jasen oktobrski dan in od tam zgoraj se je videlo, kako morje obdaja celotni istrski polotok. Še nikdar ni bil tam spodaj, v Pulju, v Rovinju; enkrat je bil v Kopru in enkrat v Piranu. Nekoč je svojo roko stegnil v morje. In sedaj je ležalo pod njim in bilo je, kot bi Jožefa klicalo; naenkrat je zahrepenel, da bi odkorakal, da bi videl, izvedel, kaj leži tam za modro linijo obzorja.

33 dni po tem doživljaju na zvoniku v Padni je Jožef objel svoje starše, brate in sestre ter prijatelje in odkorakal – proti jugu. Toda obljubil je, da se bo vrnil. Nekega dne.

Čez 24 let se je v Padni pojavil avtomobil, ki je bil takrat prava senzacija. Pred eno izmed hiš ob cerkvi je izstopil elegantno oblečen par in njuni trije otroci. Potrkali so in prikazala se je stara, sključena ženska, za njo pa še starejši moški. In Jožef je rekel: »Saj sem vendar obljubil! Le trajalo je pač malo dlje!«

Zbrala se je vsa vas in vsak je hotel slišati njegovo zgodbo. Kako je prispel v Ameriko in kako je začel s svojima dvema desnima rokama popravljati vse, kar mu je prišlo pod roke. Kako je najprej potreboval enega pomočnika, nato tri, nato pa deset, saj njegovi roki nista mogli postoriti vsega, kar ga je čakalo. In da je danes lastnik podjetja, v katerem zanj dela 5.000 ljudi. To je bilo trinajstkrat toliko, kot je bilo vseh ljudi v Padni – tega niso mogli doumeti. Potem je predstavil svojo ženo, ki je govorila le tuj jezik, in svoje otroke, ki so govorili ravno takšno italijansko obarvano slovenščino kot Jožef – takrat so se vaščani razveselili: 8.000 kilometrov oddaljen ni pozabil svoje domovine, svojih korenin, in je svoje otroke naučil padenske govorice.

Ostali so štiri tedne, in vsakogar v vasi, celo najstarejše in tudi novorojenčke, so z avtomobilom vozili po vaški cesti, za praznovanja pa se je žrtvovalo vsega dva koštruna, osem gosi, deset kokoši, enega bika – število litrov vina, ki je med tem časom steklo po grlih, pa se ni ohranilo!
Ko se je Jožef odpeljal, niti on niti žena in otroci niso več spominjali na tisto zelo elegantno družino, ki je prišla; postali so čisto normalni, čudoviti Padenčani. Zopet je nekaj obljubil: kmalu se bo vrnil, tukaj bo zgradil hišo in svoji domovini bo podaril nekaj, kar bo spominjalo nanj tudi tedaj, ko ga ne bo več.

Seveda je bilo to doživetje tudi po štirih mesecih še vedno tema pogovora v vseh hišah in najbolj neverjetna stvar, kar jih je vas kdajkoli doživela – če ne upoštevamo lastnoročne izgradnje 26,5 metrov visokega zvonika – toda, ko se je nenadoma pojavilo dostavno vozilo z ogromnim lesenim zabojem in dvema krepkima moškima, ki sta vprašala po županu in župniku, je bilo presenečenje vseeno precejšnje.

Naslednjo nedeljo je bila cerkev natrpana do zadnjega sedeža – župnik je namreč napovedal, da bo razkril »skrivnost«. V pridigi je govoril o ljudeh, ki se odpravijo na pot, o ljudeh, ki so nam za zgled in ki kljub vsemu uspehu ne pozabijo na svoje korenine – takšnih, kot je »naš Jožef«. In potem je povedal, da je zaboj od »našega Jožefa« in da je v njem ura. Toda ne takšna, ki jo vtaknemo v žep, temveč takšna, ki bo poslej z zvonika vsem Padenčanom oznanjala čas. Zavladalo je veselje in vmes je nekdo zaklical: »Da ne bomo imeli težav s številkami, ko bo naš Jožef spet prišel domov!«

Tudi pripovedovalec ne ve, ali se je Jožef še kdaj vrnil v domovino, ali je zares zgradil hišo in ali kateri od teh starejših moških, ki hodijo mimo tebe, morda ni eden njegovih vnukov. Čisto po pravici povedano, pripovedovalec ne more z gotovostjo trditi niti, da je zgodba resnična in si je nek Padenčan ni le izmislil – ker je to pač takšna zgodba, za katero si želimo, da bi se res pripetila tako …

Vir:
http://www.portoroz.si/si/portoroz-in-piran/portoroz-in-piran-to-smo-mi/toncka/pripovedovalec-na-daljavo/padna-pri-cerkvi