Gospod B. se je takoj lotil dela, zbral je dokumentacijo, stare fotografije, poročila; kmalu je imel zbrano vse bistveno in to je ponosno združil v besedilu: prvi bajer je nastal zaradi odkopavanja gline, ki so jo potrebovali za opekarno …
Tisti konec tedna preden je gospod B. svojo stvaritev nameraval odnesti v nadaljnjo obdelavo na drug oddelek, se je s hčerko in devetletnim vnukom odpravil na sprehod okoli obeh jezer in začel – zelo ponosno – pripovedovati o svojem vedenju o tem, zakaj sta tukaj, le nekaj metrov od morske obale, dve sladkovodni jezeri.
Mali Janko in njegova mama sta zelo pozorno poslušala in ko je gospod B. na koncu svoje pripovedi rekel: »Zanimivo, kajne?!«, je Janko obstal, predirljivo pogledal dedka in z veliko gotovostjo odgovoril: »Zanimivo že, ampak narobe!«
Gospod B. je mislil, da je narobe slišal. Kaj je rekel mali šolarček: njegova skrbno raziskana zgodba naj bi bila napačna?!?
In njegova mama ga je okarala: »Ne bodi nesramen do dedka!«
Toda Janko je vztrajal, da je zgodba o opeki kot obrazložitev obstoja obeh jezer neumnost.
»Obe jezeri je naredil morski kralj fieškega, strunjanskega in izolskega zaliva. Za svojo hčer. Morska princesa se je rodila zelo bolna. Ni prenašala soli! In kralj je imel le eno možnost, da reši svojega otroka! Iskal je najlepši, najmirnejši kraj na obali. Potem je za pomoč prosil vilinsko kraljico in vile, da so izkopale majhno jezero in nato je vladarja zemeljskih bitij prosil, naj ga napolni z vodo iz najbistrejšega izvira – majhno princeso so odnesli tja in od takrat živi tam. Tako jo je morski kralj lahko iz svojega kraljestva vselej videl in slišal ter jo včasih celo obiskal. Toda skozi stoletja se je rodilo veliko morskih princes ter princev – kako to deluje, vama morda povem kdaj drugič – in ker so bili tudi vsi njihovi potomci rojeni s to čudno boleznijo, je bilo treba zgraditi še drugo jezero (skoraj dvakrat tako veliko) za njegove morske vnuke in pravnuke. In če mi ne verjameta, bomo ob naslednjem mlaju prišli sem in takrat vama bom pokazal otroke morskega kralja fieškega, strunjanskega in izolskega zaliva.«
Gospod B. in njegova hči sta najprej strmela drug v drugega in nato v Janka, iz sebe nista mogla spraviti niti besede; da, bilo jima je, kot da bi celo morski valovi in veter nehali bučati, in nista vedela, kdo je pravkar govoril z njima. To ni mogel biti njegov vnuk in materin otrok.
»Lahko dobim sladoled?!« je zaklical Janko in stekel naprej, do sladolednega kioska Hotela Fiesa, »PROSIM!«
Čez teden dni je bila tabla, ki je pripovedovala o odvozu gline in o opekarni, nameščena. In ob naslednjem mlaju se je videlo, kako se je pojava, ki je bila velika približno toliko kot gospod B., ob sončnem vzhodu prikradla ob majhno in veliko jezero v Fiesi.
Vir:
http://www.portoroz.si/si/portoroz-in-piran/nasi-ljudje/pripovedovalec-na-daljavo/fiesa
