Kadarkoli je zapuščal svoj Piran – pa čeprav le, da bi se odpeljal v Koper, Padno ali Ljubljano – je na hitro pogledal navzgor in se na kratko, tiho pogovoril z angelom. »Daj, da se varno vrnem. Medtem varuj moje starše in moje prijatelje.« Damjan ni verjel v boga in še nikdar ni stopil v katero izmed enajstih cerkva v domačem mestu – toda tega angela je imel rad!

Takrat, pred tremi leti, je Damjan tam postal malo dlje kot le za bežen pogled in tudi njegov tihi dvogovor z angelom je trajal nekoliko dlje. Damjan se takrat namreč ni peljal v Lucijo, Sečovlje ali Postojno; prvič v življenju naj bi stopil na letalo in odpotoval v daljno, zelo oddaljeno deželo. Takrat je seveda bilo treba prositi za več. Za slovo je vzel telefon in fotografiral celotni razgled vključno s Tartinijevim trgom, nato tudi zvonik in pa še angela je približal z objektivom.

Ko je bil Damjan tretji dan v daljni deželi, je prvič v življenju stopil v mošejo. Sedel je na tleh, se s pogledom sprehajal po ogromnem, praznem prostoru in polaščala se ga je nenavadna tišina, takšna, ki jo je občutil včasih, ko je sedel na skali ob svetilniku in gledal proti Benetkam. In sredi te tišine je nenadoma priletel angel in z njim piranski zvonik, cerkev sv. Jurija, Tartinijev trg, Punta, med stebri pa se je pojavilo še morje: v ves ta ogromni prostor mošeje se je umestil njegov mali, ljubljeni Piran. Damjan je zdaj skrajno levo, tam pri Benečanki, videl stati tri ljudi. Dva moška in eno žensko. Hitro je na dan potegnil svoj telefon in ujel ta prizor. In fotografijo si je takoj pogledal. Oni trije so stali pred stebri, okrašenimi s arabskimi pismenkami, in gledali proti njemu. Ko je zopet pogledal navzgor, so stali tik ob njem. In pokazali na telefon; prijazno, ne jezno – verjetno so hoteli videti svojo sliko.

Damjan jim jo je pokazal; zasmejali so se in rekli nekaj v svojem jeziku ter nekaj v angleščini, toda Damjan ni slišal, ker je le še strmel v žensko, ki je izžarevala nekaj, kar ga je očitno popolnoma prevzelo. Ženska je to opazila in oba moška tudi. Medtem ko se je ona v zadregi smehljala, sta se moška smejala še bolj in Damjana potrepljala po ramenih, kot da bi bila prebrala njegove misli. Preden so odšli, je ženska prosila, če bi ji lahko poslal to fotografijo in mu v roko stisnila majhen listek, na katerem je, ko so oni trije že zapustili mošejo, v temi prebral e-poštni naslov …
Ko se je Damjan vrnil domov v Piran, je dekletu iz oddaljene dežele nemudoma poslal »njuno« fotografijo.
Že čez nekaj minut je prišel odgovor: trije vprašaji! In zraven je poslala fotografijo – njegovo fotografijo. Ko jo je odprl, ni verjel svojim očem: pri prenosu se je moralo nekaj zgoditi, zadnja fotografija, ki jo je takrat pred odhodom posnel, fotografija angela, in fotografija dekleta v mošeji sta se namreč združili v eno!
Medtem ko je še zmajeval z glavo in si ni mogel razložiti, kako se je to lahko zgodilo, je že prišlo naslednje elektronsko sporočilo z vprašanjem, kaj neki je na fotografiji. In napisal ji je, da je to piranski angel. In ji povedal, kakšen pomen ima zanj.

To je bil začetek prijateljstva v obliki elektronskih sporočil, pogovorov prek Skypa, SMS-ov in nekaj telefonskih pogovorov.

Potem je enkrat v zgodnjem poletju napočila tista nedelja. Damjan že nekaj tednov ni od dekleta slišal nič, ko je prišlo njeno elektronsko sporočilo. Prebral je: »Hrepenim po tvojem piranskem angelu!«

Preden je lahko začuden začel razmišljati, kaj je mislila s tem, preden je lahko odgovoril, je zazvonil telefon. Bila je ona in z razburjenim glasom je rekla: »Lahko prosim še enkrat posnameš tisto fotografijo angela in mi jo pošlješ? Ampak tokrat brez mene. Takoj, prosim. Res nujno jo rabim!«

Damjan ni vedel, zakaj, toda takoj je pustil vse in stekel iz hiše, čez Trg 1. maja, odhitel mimo trgovca z zelenjavo Georgia, ki je zaklical za njim, kaj da mu je, zdrvel čez Tartinijev trg, vzdolž pristaniškega zaliva do mesta, kjer je stal vedno, preden je zapustil Piran, tudi če je šel le do Svetega Petra, Trsta ali Strunjana, se izognil še enemu avtomobilu, ki je pri gledališču prehitro zavil okrog ovinka, že med tekom je vzel iz žepa telefon, da bi naredil fotografijo … in se nenadoma ustavil. Tega, kar je videl, ni razumel; pogledal je proti angelu, kot da naj bi mu ta pomagal razumeti, kar je videl: prav na mestu, kjer zdaj stojiš TI, je stala ONA. Se smehljala, tako kot se je smehljala takrat – tri leta je bilo tega – v tišini mošeje v daljni deželi. In ko je stal le za dih stran od nje, trenutek preden jo bo objel in poljubil, je vprašala, ali sploh ve, kako je sveti angel Mihael prišel tja gor, zakaj je vlit v baker in zakaj se obrača z vetrom. »Ne,« je rekel Damjan, »tega ne vem.« »Jaz pa,« se je zasmejala in ga poljubila. In ker je takrat nad Piranom vel rahel jugo, ju je piranski angel pri tem opazoval …

Vir:

http://www.portoroz.si/si/portoroz-in-piran/nasi-ljudje/pripovedovalec-na-daljavo/piran-pristanisce