Zdaj bova v tvoji glavi zgradila povsem drugačno pokrajino: položen grič s travniki, cipresami in gostim grmovjem. Za nama se na skalah lomijo morski valovi. Z leve, iz smeri Pirana, že takrat ponosnega mesta, prihaja popotnik. Ime mu je Janez Kapistran. Je frančiškan, ki potuje čez pol Evrope in oznanja Božjo besedo. On tega še ne ve, a midva že veva: kmalu bo eden najslavnejših pridigarjev in reformatorjev samostanov, imenovali ga bodo »apostol Evrope«. Roke si bo umazal tudi z nemalo krvi in o njem bodo pripovedovali grozljive zgodbe o mučenjih ter spletkah. Toda nisva še tako daleč.

Danes je prelep dan in vidimo veselega, srečnega Janeza, ki se je pravkar nekaj dni krepčal v Piranu, seveda pa tam tudi pridigal. Srečen je, ker misli na svojega učitelja, Bernardina Sienskega, pod čigar budnim očesom se je zadnjih nekaj let učil in ki je v njem vzbudil moč, da je začel potovati naokrog in razširjati cerkvene nauke, za kar naj bi bil izbran. Zdaj pa si, točno tam, kjer sedaj stoji zvonik, predstavljaj travnik in sredi njega majhno, ploščato skalo. Janez se usede nanjo, da bi si malo odpočil, užival ob čudovitem pogledu na lesketajoče se morje, zaužil kos kruha in požirek vina ter se v molitvi zahvalil svojemu mentorju, Bernardinu, ki bo kmalu »svetnik iz Siene«.

Takrat se nenadoma kot od nikoder pojavi čreda ovac; prihajajo iz vseh strani in obkrožijo skalo, na kateri sedi Janez. Najprej se prestraši, toda nato globoko do njega prodre spoznanje, da mora to biti Barnandinovo znamenje: obkrožen je s čredo nevernikov ali krivovercev, on pa je na skali resnice in spoznanja!

Tedaj Janez zasliši zvonki glas in ko vstane, vidi, da proti njemu teče pastir, in ko je ta dovolj blizu, vidi, da je pastir dekle. Ker veva, da je Janez skoraj že svetnik, veva tudi, da je bila ta pastirica zagotovo mišljena kot preizkušnja zanj – lahko bi namreč bil tudi star, zguban pastir, Maria pa je bila najlepše, najbolj ljubko bitje, skoraj nadzemska; preizkušnja ne bi mogla biti težja.

Janez se bori z mislimi, ki se kot nevihta zgrinjajo nadenj, kliče vse svetnike, seveda tudi svojega Bernardina, toda ti molčijo – kaj pa naj bi rekli; morda je Maria od Boga poslani angel …

Pogovarjata se. Janez prekine svoje potovanje. Ostane en teden, ostane dva tedna, ostane en mesec. Spi v zavetju iz vej, obdan z ovcami, ki se poslej pasejo le tukaj.

Nato napoči 31. maj leta 1452. Maria se pravkar odpravlja domov, ko se zgodi – Janez Kapistran, apostol Evrope, bo v pismu Bernardinu, ki se je pojavilo stoletja kasneje, to opisal takole: »Na nebo brez oblačka so nenadoma zagrnili kot oglje črni oblaki, iz katerih so udarjale strele; vsaka je imela nalogo, da me zadene, uniči moja najgloblja prepričanja.« Ko si Janez in Maria stojita nasproti, le za dihljaj oddaljena drug od drugega, prvi poljub povzroči vihar, tramontano ogromnih razsežnosti.

Ko se Janez naslednjega jutra prebudi, še napol omamljen od teh nikoli poznanih nočnih viharjev, Marije ni več, izginila je, le njena oblačila ležijo na ogradi in na njih tako lep metulj, da Janez še nikdar ni videl takšnega. Ko z roko seže po živali, ta brezbrižno obsedi, ostane ves dan, vso naslednjo noč, leti nad Janezom, ko se ta odpravi k Marijini hiši, da bi njene starše vprašal, kje je. Namesto da bi dobil odgovor, ju najde obupana in vsa v solzah: že dve noči je ni, to se še ni zgodilo, iskala sta jo, vendar nista našla nobene sledi za njo. Le njihov pes je čisto iz sebe zaradi metulja, ki kroži nad Janezovo glavo.

Janez se z metuljem, ki ga nenehno obletava, vrne k skali sredi travnika. Tam poklekne in za pomoč prosi Bernardina. Prosi, naj Marijo reši iz ječe, v kateri se je znašla po njegovi krivdi. Obljubi, da bo tukaj, na tem mestu, zgradil cerkev, samostan, da bo potoval po vsem svetu, učil pravo vero, če mu Bog, če mu on, Bernardin, oprosti in bo njegov greh odpuščen.

Janez Kapistran skupaj z dobrovernimi ljudmi s tega območja nekaj tednov po tem pripetljaju začne graditi cerkev in samostan, ki ju bo posvetil svetemu Bernardinu Sienskemu.

Seveda ta zgodba ni omenjena v nobenem izmed številnih del o teh dveh pomembnih redovnikih. Le na enem mestu je v neki cerkveni kroniki mimogrede omenjeno, da se v cerkvi nahaja nenavadna nagrobna plošča, za katero nihče ne zna razložiti, zakaj je bila nameščena tam: Maria Cravil, pastirica, rojena leta 1429, umrla leta 1488 ...

Vir:
http://www.portoroz.si/si/portoroz-in-piran/portoroz-in-piran-to-smo-mi/toncka/pripovedovalec-na-daljavo/bernardin-ob-pristaniscu