Sedaj bova napela 2307 metrov dolgo vrv od solinarskih hiš, katerih kamniti zidovi še vedno stojijo, semkaj, do skladišč soli Monfort. Z 90 centimetrov debelimi zidovi naj bi varovala slani zaklad, ga ščitila pred vlago in svetlobo. Vrv bova pritrdila na tisti železni obroč, da, na natanko tistega, ki tiči za tabo v zidu.
Ko ga je Pietro Daliestino iz Pirana, ki je bil v solinah zaposlen kot skladiščni delavec, nekega majskega dne leta 1897 s težkim orodjem zabijal v steno, ni slutil niti, da bo ta obroč nekega dne rešil življenje, niti, da bo kdo več kot sto let pozneje spet pripovedoval to že zdavnaj pozabljeno zgodbo, in bo tako zopet oživel tudi spomin nanj, Pietra, pa čeprav le za nekaj trenutkov …
Bil je maj in »famea dei salinai«, »solinarske družine«, kot so jih imenovali, so se z otroki in vsem svojim imetjem vkrcavale na čolne, da bi se za štiri mesece preselile tja, v hiše, ki so bile zgrajene neposredno ob bazenih za pridobivanje soli.
Vse v življenju teh kmečkih družin se je ravnalo po tem ritmu. Preostanek leta so obdelovali njive v Piranu, Portorožu, Sečovljah, Padni in Svetem Petru ter si nabirali moči za te štiri izredno težke in naporne poletne mesece. Celo rojevanje otrok se je uravnavalo po tem. Med majem in avgustom se ni rodil noben otrok, najbolje da ne pred novembrom, saj je bilo življenje ob rudnikih soli za visoko noseče ženske enostavno prenaporno.
Ko sta se Carlo in Rozana vkrcavala v čoln, sta že vedela, da sta prekršila to nenapisano pravilo. Da je morala biti ena tistih čutnih jesenskih noči, ki bo konec junija, na vrhuncu del v solinah, v življenje priklicala njunega petega otroka.
Nikomur nista povedala ničesar; da bi prikrila svoj naraščajoči trebuh, se je Rozana stlačila v najožja oblačila, in vsako noč sta kovala načrte, kakšne izgovore in laži v stiski bi lahko uporabila, da bi ušla jezi preddelavca in da od družbe vendarle ne bi dobila odpovedi, ki jima je grozila.
Nato je prišel 16. junij. Rozana je morala z velikima vedroma trikrat po vodo, oprala je perilo, bila pa je tudi sreda – dan, ko se je pekel kruh. Ko je Carlo okoli šestih na kratko prišel v hišo, je Rozano našel na tleh, voda ji je že odtekla. Stekel je k čolnom, na katere so ravno natovarjali žetev tistega dne. Eden je bil še prazen. »Rabim ta čoln. Takoj moram v Portorož!« Preddelavec je strmel v enega svojih najbolj marljivih delavcev, že je hotel nekaj odgovoriti, ko je videl, kako skupina žensk nosi Rozano. In vse, kar je prišlo iz njegovih osuplih ust, je bilo: »In jaz sem mislil, da preveč jé!« Potem je svojima najmočnejšima delavcema in najboljšima jadralcema dal ukaz, naj takoj pripravita čoln ter Rozano in Carla, kolikor je le mogoče hitro, odpeljeta v Monfort.
Razpeli so jadra, hvala bogu je pihal jugo, južni veter, tako da so po komaj 15 minutah prispeli do priveza. Rozana je ječala, kričala, da ne more več zadržati, Carlo je vpil, da so že tu, a mora počakati, da pridejo do babičine hiše, moška pa sta skladiščnim delavcem zaklicala, naj ujamejo vrv, jo pritrdijo in nato pomagajo žensko dvigniti iz čolna. Na vseh železnih obročih so bili pritrjeni čolni, le tisti eden je z vso močjo, s katero ga je pred tedni Pietro zabil v steno, točno tam, kjer so pristali, čakal na to, da zaustavi čoln s kričečimi ljudmi, ki so se mrzlično premikali.
Rozano so končno spravili na kopno in z enim samim krikom, zaradi katerega se je ustavilo vse – jugo, valovi in celo galebi –, je naravnost pod železnim obročem ne lepem ležal otrok, ki ni hotel več čakati …
Luco so slavili kot otroka soli, saj so ga po rojstvu namesto na slamo položili na sol – direktor solin je postal njegov krstni boter in nič čudnega ni bilo, da je šestnajst let pozneje tudi sam prvič »uradno« vzel v roke veliko leseno lopato.
In če se zdaj obrneš proti železnemu obroču, morda vidiš, kako se njegov pravnuk Luca (tretji!), rojen leta 2009, sprehaja mimo s svojimi starši – ne da bi slutil, da se je tukaj, na tem mestu, začela NJEGOVA zgodba …
Vir:
http://www.portoroz.si/si/portoroz-in-piran/nasi-ljudje/pripovedovalec-na-daljavo/portoroske-soline-monfort
