Vinska trta bi naj bila prinesena iz starih grških naselbin iz osrednje Dalmacije.
Sprva so trto zasadili ob robovih vrtov ali v posameznih vrstah sredi drugih kultur (plante). Večinoma so jo gojili zraven določenega drevesa (vrbe, klena, fige, leske, najpogosteje pa zraven oljke), ki je služilo kot opora trti, kasneje so za ta namen začeli uporabljati trstiko.
V zaledju Izole so trto sadili na vrtovih, njivah in med oljkami, kar je botrovalo slabemu pridelku. Zaradi vse večjega povpraševanja so kasneje začeli sekati oljčna drevesa, tako da so nastali čisti vinogradi.
Antika in zgodnji srednji vek
V času rimske nadvlade so del kmetijskih proizvodov istrskega podeželja namenili lokalnemu trgovanju, del pa so izvozili. Takrat je bila pomembna predvsem trgovska povezava z Akvilejo, najpomembnejšim trgovskim središčem severnega Jadrana, do katere je bilo najlažje in ceneje priti po morju. O tem pričajo številni ostanki rimskih pristanišč, kot so tista v Simonovem zalivu in Viližanu pri Izoli.
Vino je bilo pomembno vpeto v življenja in razvoj tega območja. Zgodovinar Plinij je tako zapisal, da so zavidljivo starost 86 let rimske cesarice Livije priposovali prav pogostemu uživanju vina z imenom Pucinum, ki je po mnenju nekaterih strokovnjakov predhodnik refoška.
Vpadi Langobardov, Obrov in Slovanov na prehodu v 7. stoletje so močno prizadeli gospodarstvo Istre. Romansko prebivalstvo se je umaknilo v naselja na gričih in v obalna mesta, vinogradništvo pa se je omejilo na ozek pas v njihovem zaledju.
Vino kot dajatev
V srednjem veku je glede obdelovanja in vzdrževanje vinogradov odločala komuna (mestna občina), ki se je zavedala pomena kultiviranih tal. V statutih je bila vrsta odlokov, s katerimi so želeli doseči razširjanje vinogradov, njihovo zaščito in večji donos. Obdelovalci vinske trte na rtu Ronek so bili deležni davčne olajšave za obdobje kar dveh desetletij.
Izola je morala vsakemu oblastniku letno med drugim dajati 100 urn dobrega vina, in sicer najprej Benečanu Vitalu Candianu, ta je Izolo kmalu poklonil oglejskemu patriarhu, ta pa leta 1031 opatinjam sv. Marije v Gradežu. Kljub prehodu pod beneško oblast je Izola še dolgo v novi vek plačevala omenjeno dajatev, vendar v denarni obliki.
Tihotapljenje vina v času beneške nadvlade
Beneška republika je vselej želela imeti nadzor nad svojimi kraji, zato je imela striktno davčno politiko. Prav zaradi tega se je razvilo tihotapstvo (predvsem vina), pri čemer je bil tihotapec vsak, ki je trgoval z vinom, ne da bi plačeval davke. Tihotapce so ostro kaznovali, z zaporom najmanj dveh let ali celo z izgnanstvom. Benečani so uvajali vse strožje ukrepe proti tihotapljenju, vključno s kaznimi, vendar se je to do konca Beneške republike (1797) le še širilo.
Izolsko rebulo naročal sam cesar
Novograjski škof Giacomo Filippo Tommasini je nedvomno opisal najcelovitejšo podobo istrskega vinogradništva v obdobju Beneške republike. V svojem delu iz 17. stoletja je naštel tedanje poglavitne sorte trt in vrste vin z vinskimi okoliši, opisal načine obdelave vinogradov in pridelave vina ter nakazal smernice istrske vinske trgovine in možnosti razvoja. Čudil se je istrskim kmetom, da gredo na njivo, ko je sonce že visoko, namesto da bi šli vsaj dve uri prej, kot je bilo drugod v navadi. Istrani pa so raje zjutraj še malo pospali, preden so šli delat pa srknili še malo »ta dobrega«.
Prav tako novigrajski škof Tommasini zapiše, da so "v Kopru delali dobre in zelo čislane muškate, ki so jih tudi izvažali in so bili tako blagega okusa kot kretski".
Med znana dobra vina tistega časa je spadala tudi izolska bela rebula, ki je bila sladka in prijetnega okusa, in iz Istre jo je vsako leto naročal sam cesar. Slovela pa je še po tem, da ni bila pretežka ne za želodec in ne za glavo.
Da je Istra res slovela kot kraj, kjer pridelajo veliko vrst zelo dobrih vin, potrjujejo tudi pričevanja polihistorja Valvasorja konec 17. stoletja, ki Istro primerja s svetopisemsko deželo Kanaan, kjer se pretakata med in mleko, medtem ko se v Istri pretakata olje in vino.
Kasneje se poleg terana med 13. in 15. stoletjem pojavijo zapisi o rebuli.
Propad in preporod vinogradov
Po letu 1853 so začeli vinogradi propadati, tako se je do leta 1869 zaradi grozdne plesni pridelek grozdja zmanjšal za tretjino, pridelano vino pa ni zadoščalo niti za lastne potrebe. Čez dobrih 10 let pa je trto napadla še trtna uš, ki je uničila skoraj vse vinograde. V tem obdobju so se vinogradi močno zmanjšali: leta 1876 so vinogradi zavzemali 70% kmetijske površine, leta 1900 pa samo še 13%.
Zaradi opustošenja vinogradov so začeli z obnovo, tako da so kmetje sadili nove vrste trt, predvsem amerikanko, ob obnovi pa je takratna vlada kmetom odpisala davke za naslednjih 10 let. Po prehodu v 20. stoletje si je vinogradništvo ponovno opomoglo. Krčenje starih in zasajanje novih ameriških trt, ki so dajale skoraj dvakratni pridelek, je trajalo do 1. svetovne vojne.
Marija Tereza je zaradi razširjenega ponarejanja vin poskrbela za ureditev vinske avtohtonosti in kmetom dovolila 8-dnevno prodajo neobdavčenega vina (od koder izhajajo današnje »osmice«).
V 18. stoletju je koprski razsvetljenec Gian Rinaldo Carlo v Istro prinesel sodobnejše pojmovanje vinogradništva. Eksperimentiral je s številnimi sortami (zlasti toskanskim trebbianom, sangiovesejem, carmignanom), pripisujejo pa mu tudi uveljavitev domače malvazije kot sorte z resnično vrhunskim potencialom.
V 2. polovici 19. stoletja je v kleteh, ki so vzidane v vzpetine Belvederja v Kopru, francoska družba J. Champion & Cie. Vins de Champagne iz Reimsa pridelovala penine. Prav v teh prostorih je kasneje nastal današnji Vinakoper.
Slabe razmere med obema vojnama
Po 1. svetovni vojni je nad pridelovalce grozdja in vina prišla nova nesreča. Leta 1919 je vinograde v celoti uničila toča, ki je pridelek uničevala tudi v naslednjih letih, nato jih je prizadela še peronospora in suša. Po vojni italijanska oblast ni imela posluha za vinogradnike, pa čeprav je kmetom predstavljala glavni vir dohodka, in med drugim uvedla odredbo o prometu z vinom, ki je prepovedala prodajo vina z manj kot 10% alkohola.
Zaradi splošne gospodarske krize kmetje niso mogli pokriti niti proizvodnih stroškov, zato so mnogim zaplenili posest. Zaradi slabega položaja vinogradništva so namesto vinske trte začeli sejati zlasti žito, ponekod pa grah in krompir.
V okolici Izole so pred 2. svetovno vojno vinogradniki pridelovali zlasti refošk oz. črno vino, belo vino pa v okolici Kort. Pred prvo svetovno vojno so mnogi pridelovali tudi peneči ali sladki refošk, ki pa je bil precej dražji od običajnega. Prodajali so ga večinoma v Trst in v druge večje kraje Avstro-Ogrske.
Malvazije in refoška največ
Krčenje vinogradov se je nadaljevalo po 2. svetovni vojni. Opuščenih je bilo 598 ha vinogradov, to je kar 75% nekdanjih vinogradniških nasadov. Mnoge terase, na katerih so bili vinogradi, so sedaj zapuščene, na nekaterih so kmetje posadili sadno drevje in povrtnine ali pa na njih rasteta redek gozd ali grmičevje. Vendar Istra še vedno premore dobre vinogradnike in vinarje, predvsem pa smo Istrani ponosni na svoje grozdje in dobro vino ter na dolgo tradicijo vzgajanja trte.
Danes sta najbolj razširjeni vrsti vin na območju Istre malvazija med belimi in refošk med črnimi vini, nekateri pa jima dodajajo tudi muškat. Vinsko trto še zdaj gojijo na dva stara načina: v pergolah ali latnikih (starejši) in v paredih ali vrstah (novejši način).
Vir:
http://www.izola.eu/index.php?page=static&item=154&tree_root=2
