Najstarejšo omembo ribištva v slovenski Istri najdemo v dokumentu o zborovanju pri Sežani leta 804, v katerem so omenjeni dohodki, ki jih je vojvoda Ivan prejemal od ribolova v Istri.

Ribištvo v srednjem veku
V srednjem veku je bilo morje, in s tem tudi bogata lovišča, last mestnih gospodov, fevdalcev in cerkvenih oblasti, kar ni spremenila niti beneška oblast. Mestni statuti so natanko določali način ribolova. Ribe so bile vsakdanja hrana ribiških družin, meščanov in tudi višjega sloja. Nižji sloji so imeli najraje brodet.

Izlov cipljev opt

Ribiške družine so imele tudi nekaj zemlje, na kateri so pridelovale vino, olje in zelenjavo za lastne potrebe. Morje je njiva, ki je ni potrebno orati, gnojiti in sejati, zato je ribolov pomenil dragocen vir prehrane celo okoliškim kmetom, saj zemlja ni vedno dajala dovolj pridelkov.

Trda beneška roka
Benetkam so morali istrski ribiči plačevati desetino od ulovljenih rib. Nasoljene ribe so morali sami tovoriti v Benetke in zanje plačati še poseben davek. Ker so Benetke z visokimi davki in carinami ter s strogim nadzorom onemogočale gospodarsko rast istrskih mest, se je zelo razvilo tihotapstvo. Izola je postala gnezdo hrabrih tihotapcev. V Trst so tihotapili nasoljeno ribo in olje. V temnih nočeh so se s hitrimi majhnimi barkami (fisolere) spretno izogibali beneški kontroli na morju. Barke so dobile ime po pticah, ki so živele v beneških lagunah.

Komuna je dala v zakup tudi davke na ribo in ribje rezervate (piscarie). Ribiči so morali plačevati davek na sveže, posušene ter nasoljene ribe. Prodaja rib je bila dovoljena le v izolski ribarnici na glavnem trgu blizu mesnice ali na stopnicah (gradata). Lastnikom bark je bilo prepovedano prati barke v mandraču, prepovedano je bilo tudi potapljati v morje razbite ali neuporabne barke.

Ribiške mreže za izlov cipljev

Pravico do ulova je izdajala komuna, ki je leta 1576 izdala sklep, da morajo ribiči ulovljeno ribo ponuditi najprej komuni. Lastniki ribiških bark in mrež so bili bogati meščani, ki so zaposlili revne ribiče kot člane posadke. Ti so bili plačani z delom ulova.

Nezaželeni čožoti
Izola je bila v nenehnih sporih z ribiči iz Chioggie, ki so bili daleč najboljši ribiči na Jadranu. Imeli so tudi največje barke in so prvi začeli loviti s povlečnimi mrežami, ki so strgale morsko dno in povzročale veliko škode. Leta 1740 je bil v Benetkah sprejet zakon, ki je Čožotom prepovedal ribariti v istrskih vodah, dovoljeval jim je le zateči se v istrska mesta v primeru viharjev. 18.2.1756 je bil sprejet celo zakon, ki je Čožotom popolnoma prepovedoval ribolov v koprskih vodah in je določil kazni za neubogljive: izguba barke, mrež, izgon, zapor.

Ker pa so ribiči iz Chioggie svoje morje kmalu izlovili, niso imeli izbire, kot da se na ribolov odpravijo v istrske vode, ki so bile zelo bogate zribami in drstišči. Ker so imele povlečne mreže zelo majhno oko, so polovile ves ribji zarod in s tem delale nepopravljivo škodo. Poleg tega so ponoči hote ali nehote zapeli še na mreže domačinov ter jih tako potrgali, potopili ali celo odnesli domov. Ker pa je bilo Čožotov več kot istrskih ribičev in so z ulovom Benetkam prinašali velik zaslužek, so bile le-te leta 1766 prisiljene s posebnim ukazom ponovno dovoliti svobodni ribolov v istrskih vodah.

9.8.1770 pa so bile beneške oblasti zaradi prevelikega odpora istrskih ribičev prisiljene ponovno prepovedati lov Čožotom v istrskih vodah.Čožoti niso nikoli upoštevali beneških prepovedi in so vztrajno lovili v istrskih in tržaških vodah, tako da je nenehno prihajalo do sporov med domačimi ribiči in njimi. Spori s Čožoti so se nadaljevali vse do začetka druge svetovne vojne.

Ribolov ponoči

Maja 1932 sta izolska ribiča Antonio Degrassi z barko »Vittorio« in Augusto Degrassi z barko »Augusto« pred zalivom v Sesljanu, znotraj ene navtične milje, vrgla mreže za izlov skuš. V neposredni bližini se je ustavilo 6 čožotskih bragocev z jadri. Ko se je stemnilo, so čožotske barke v prepovedanem pasu ene morske milje spustile povlečne mreže-koče in v parih začele kočariti. Pri tem so povlekli 30 mrež izolskih ribičev. Le-ta sta jima sledila, vendar sta uspela šele naslednje jutro dohiteti Čožote, ki pa niso hoteli nič slišati o mrežah.

Francozi postavijo temelje sodobnega ribištva
Leta 1808, v času Ilirskih provinc, je generalni skrbnik (proveditor) za Dalmacijo Dandolo izdal moderen ribiški zakon, ki je v duhu francoske revolucije odpravil vse fevdalne omejitve, ki so omejevale ribolov in s katerim je morje postalo svobodno. Ta francoski zakon je postal osnova kasnejšemu avstrijskemu zakonu.

Leta 1835 so avstrijske oblasti uzakonile Dandolov odlok in izdale natančna pravila ribolova. Določile so, da pripada morje ob obalnem pasu v širini ene morske milje izključno ribičem mesta ali vasi, kateri ribič pripada. S tem so bili ukinjeni vsi srednjeveški fevdalni privilegiji, s katerimi so si mestna gospoda, fevdalci in cerkvene oblasti lastila morje ter bogata lovišča.

Osrednja pomorska vlada

Sredi 19. stoletja je ribištvo propadalo. Avstrija se je začela zavedati velikega ekonomskega in socialnega pomena ribištva. 26.4.1850 je bila z dekretom ministrstva za trgovino, industrijo in javna dela ustanovljena Osrednja pomorska vlada (Governo centrale marittimo), ki je začela delovati v Trstu 1.5.1850.

Izola iz ribiške strani

V začetku 60-tih let 19. stoletja je avstrijska vlada poslala v Francijo posebnega strokovnjaka z namenom, da preuči tamkajšnje tehnike ribarjenja in umetno gojenje rib in školjk, saj so hoteli pospešit razvoj ribištva v Jadranskem morju. Razvoj ribištva so podpirale tudi istrske obmorske komune ter istrski deželni zbor, ki je vlado zaprosil, naj z zakonom zaščiti ribolov.

Leta 1884 so ustanovili še Osrednjo komisijo za ribolov. Osrednja pomorska vlada je leta 1885 izdala poseben odlok, ki je določal registracijo bark. Registrski znak je bil sestavljen iz zaporedne številke vpisa barke v register in iz začetnice mesta, v katerem je bila barka registrirana. Rezultati pomorske vlade so bili kmalu vidni, saj se je povečalo število ribičev, ribiških bark ter ulov rib. V Istri se pojavijo večje barke, velike mreže manaide za izlov sardele, od Čožotov pa so Izolani sprejeli tudi vlečne mreže tartane in koče.

Leta 1882 je bilo v Izoli 60 ribiških čolnov, ki so imeli v povprečju 5 člansko posadko. Na dan so ujeli od 50 do 100 tisoč sardel. Pomorska vlada je prek Komisije za ribolov konec 19. stoletja uspela skoraj v vseh mestih, med njimi tudi v Izoli, ustanoviti ribiške zadruge.

Tovarne za predelavo rib

Leta 1879 je Francoz Emile Louis Roullet odkupil zemljišče ob skalah cerkve sv. Petra, kjer se je nahajala istoimenska kapelica, in kos obale z zalivom ter v bližini Vascottovih term zgradil prvo tovarno za predelavo in konzerviranje rib, ki je z delom pričela 20.1.1881.

Industrija v Izoli

Tovarno je odprlo francosko podjetje Generalna francoska družba za konzerviranje živil (Societe Generale francaise). Domačini so jo poimenovali fabrica »dei Francesi« ali fabrica »dei bagni«.

Tovarna Delamaris po vojni

Warhanek z Dunaja je zgradil drugo tovarno, ki je pričela z delom 22.12.1882. Warhanek je bil prvi, ki je v Tržaškem zalivu zgradil tovarno za konzerviranje rib, in sicer v Devinu pri Trstu leta 1867. Leta 1882 je zgradil manjšo tovarno Giovanni Degrassi. Leta 1904 so Troion in delničarji odprli še četrto tovarno. Iz teh sta kasneje nastali Ampelea in Arrigoni.

Ribištvo med prvo svetovno vojno

Leta 1914 je avstrijska mornarica minirala nekatera območja ob obali Jadrana, zato so avstrijske vojaške oblasti prepovedale ribolov z vsemi povlečnimi mrežami. Zaradi te prepovedi so bili prizadeti vsi ribiči, najbolj lastniki bragocev in tartan. Koprski župan je 19.11.1914 na Pomorsko vlado v Trstu poslal dopis, v katerem je zapisal, da so se zaradi popolne prepovedi ribolova ribiči znašli v najhujši revščini in da potrebujejo takojšnjo pomoč za preživetje svojih družin.

Ko je Avstro-ogrski vojno napovedala tudi Italija, se je položaj ribičev v Tržaškem zalivu in Istri še bolj poslabšal. Pomorska vlada, ki je bila premeščena v Graz, je ministrstvu za trgovino na Dunaju sporočila, da v Tržaškem zalivu od Križa do Pirana pomoč potrebuje 1500 ribiških družin. Takrat je bilo v Izoli 900 ribičev, ki so imeli 160 čolnov. Poveljstvo avstrijske mornarice je dovolilo ribolov na nekaterih območjih, kjer je bil prej ribolov prepovedan, vendar le od zore do mraka.

Kapitanija v Trstu je luškim uradom v primorskih mestih vsak teden pošiljala predpisano uro izplutja bark. Pomorska vlada si je ves čas prizadevala olajšati težko stanje ribičev, posebno v Istri ter hkrati zagotoviti vsaj nekaj ribe za prehrano, zato je istrskim ribičem dovolila ribariti pred Trstom, Barkovljami in Križem, vendar pod pogojem, da ves ulov prodajo tam. Piranski in izolski ribiči se dogovora niso držali in so ribo na skrivaj prodajali po boljši ceni. Ulov je vedno bolj pešal. Ribičem je namreč primanjkovalo materiala za mreže ter niti za krpanje, stare mreže pa so bile tako dotrajane, da so kar razpadale.

Ribištvo pod Italijo

Fašistična oblast je predvsem v Trst pričela naseljevati prebivalstvo iz južne Italije. V ribolovu je favorizirala italijanska ribiška podjetja, največ iz okolice Neaplja, ki so imela velike modernizirane ribiške ladje. Te ladje so se imenovale »lampare« po velikih acetilenskih lučeh, s katerimi so ponoči osvetljevali morje in privabljali ribje jate. Lampare so s svojimi velikimi plavaricami, visokimi 40 metrov, lovile tik ob obali in so imele, kljub prepovedi, mreže z očesom šest milimetrov, ki so polovile ves ribji zarod.

Življenje v Izoli

Proti naseljevanju in lovljenju neapeljskih ribičev so bili vsi domači ribiči, tako slovenski na Tržaškem kot italijanski v Istri, vendar njihove pritožbe na tržaško kapitanijo niso zalegle. Priseljevanje neapeljskih ribičev se je ves čas nadaljevalo. Tako je bilo leta 1938 že 43% vseh ribičev v Tržaškem zalivu priseljencev z juga Italije.

Povojna obnova

Po 1. svetovni vojni je proizvodnja tovarn znaova zaživela, čeprav je Pomorska vlada v Trstu leta 1919 prepovedala ribolov od sončnega zahoda do druge ure pred svitom. Izolski podestat Zamarin je admiraliteto obvestil o veliki škodi, ki jo zaradi tega trpijo ribiči in pet tovarn, saj ne morejo loviti na odprtem morju.

Po italijanski zasedbi Istre je tovarna S.A. Conservifici dobila novega lastnika, ki je odkupil tudi tovarni Nordlinger in Degrassi. Leta 1930 se je podjetje prestruktuiralo in preimenovalo v Ampelea Conservifici S.A. Tovarna je obnovila proizvodnjo ribje moke in ribjega olja. Nekdanjo tovarno Warhanek je prevzel nov lastnik, Giorgio Sanguinetti, in jo poimenoval po sebi. Leta 1926 pa se je preimenovala v Arrigoni. Ampeleo so posodobili z novimi parnimi kotli in s stroji za sterilizacijo.

Spremembe tehnike ribolova

V 30-tih letih prejšnjega stoletja se je spremenila tehnika ribolova na plavo ribo. S pomočjo agregatov so svetili v morje in tako privabili jato rib pod barko, nato pa jo obkrožili z mrežo plavarico (saccaleva). Mreža je imela na dnu železne rinke, skozi katero je tekla vrv, ki so jo zategnili s pomočjo vitla na barki. Tako je mreža dobila obliko vreče (sacco).

Ribiški čoln Biser gre na suho

Ribiči so ostajali na odprtem morju tudi po več dni, včasih celo dva tedna. Delali in spali so na bragocih. Portolate, barke za prevoz ujete ribe v tovarno, so ribičem vsak dan pripeljale vodo, hrano, cigarete in kavo. Količino ulova so še vedno merili po starem, sardele niso tehtali, ampak šteli: ribič je vzel v levo roko dve, v desno pa tri sardele; šteli so premike rok, en premik 5 rib, 20 premikov 100 rib.

Ribištvo po drugi svetovni vojni

Druga svetovna vojna je ponovno zavrla ribolov in delovanje tovarn. Takoj po vojni so bili zaradi političnih razmer med Italijo in Jugoslavijo pogoji za zagon industrije nemogoči, saj niso bila rešena lastninska vprašanja. Ribiči so sicer še naprej lovili na drobno, a so ribo raje prodajali v Trst, saj so bile tam cene precej višje.

Bogati ulov

Februarja 1947 je jugoslovanska oblast ukazala demontažo strojev v tovarnah. Na Hrvaško so odpeljali vse hladilne naprave, večino modernih strojev, elektromotorje, orodje, del ladjevja… Istega leta so tovarni nacionalizirali: Ampelea Conservifici S.A. se je preimenovala v Ex Ampelea. S podpisom mirovne pogodbe med Italijo in Jugoslavijo je prišla Izola v cono B STO.

Ponovni zagon v tovarnah je bil zelo otežen, saj je primanjkovalo pločevine, olja in rib. Od konca vojne so se italijanski ribiči nenehno izseljevali v Italijo. Leta 1954 se je izselilo veliko ribičev z družinami, odpeljali so barke in vso ribiško opremo. Tako je bilo 1957 v Izoli le 9 poklicnih ribičev, od teh je imel le eden barko z motorjem. Stanje se je stabiliziralo šele, ko je Izola prišla dokončno v Jugoslavijo. Začela se je modernizacija: nakup modernih strojev za zapiranje pločevink in avtomatične stiskalnice z zmogljivostjo 100 doz na minuto. Ponovno so začeli proizvajati ribjo moko in olje.

Letak za ribiški praznik

Leta 1956 se je Ampelea preimenovala v Iris, Arrigoni pa v Argo. 1959 je bil ustanovljen Kombinat konzervne industrije Delamaris, tri izolska podjetja Ampelea, Arrigoni in Delamaris so se združila s koprskim De Langladejem v Kombinat konzervne industrije Delamaris Izola. Leta l962 se je pridružilo še ribiško podjetje Riba, ki je bilo ustanovljeno že leta 1948. Do leta 1992, ko je nastal Holding Delamaris, je bilo še nekaj statusnih reorganizacij in sprememb imen.

Vir:

http://www.izola.eu/index.php?page=static&item=208&tree_root=2