Prvič je bil RH predstavljen leta 1982, kot »pilotni projekt Comeglians«, avtorja Leonarda Zanierja (Orlandini et al., 2014). Predlagana je bila drugačna oblika namestitve turistov, pri čemer v hotelsko infrastrukturo ni potrebna velika investicija. Namesto novega hotelskega kompleksa se uporabi, prenovi in uredi obstoječe stavbe v naselju in se jih usposobi za turistične namestitve.
Zasnove razpršenega hotela – »albergo diffuso«, primeri v naseljih Raggiolo, Retrosi in Santo Stefano di Sessanio v Italiji.
Za takrat porušena in v veliki meri opuščena naselja so avtorji predlagali t. i. horizontalni hotel. Hotelsko ponudbo so enakomerno razporedili po vasi; recepcija je bila umeščena v objekt v središču vasi, sobe so predstavljali posamezni objekti v vasi, hodniki so bile kar ulice v naselju. Sama ideja je bila zanimiva in tudi izvedena – v naselju San Leo v Italiji (Confalonieri, 2011), kjer so v središču vasi s prestrukturiranjem starih – vendar kulturno pomembnih stavb – namesto gradnje novih turističnih objektov izvedli idejo razpršenih nastanitev kot nadaljevanje ideje o graditvi mreže turističnih namestitev (prav tam).
Vendar je bil predlog za takratne čase množičnega turizma preveč napreden, inovativen in drugačen, da bi se uveljavil tudi drugje. Hkrati se ni dovolj osredotočil na primerno in zadovoljivo ponudbo gostoljubja kot tudi vpetost v lokalno kulturo in izročilo (Orlandini et al., 2014).
RH je nov zagon dobil konec devetdesetih let in v začetku 20. stoletja, ko so bili v ideji dodatno izpostavljeni tudi trajnostni vidiki. Poudarek je bil na večji povezanosti z lokalno kulturo, etnologijo in kulinariko, navezanosti na tradicionalno arhitekturno izročilo, vpetosti delovanja v lokalni skupnosti in dodatnih zaposlitvenih možnostih za lokalno prebivalstvo prek različnih dogodkov in programov, ki se vzpostavijo vzporedno z zagonom RH. Tako preoblikovana ideja je bila bolje sprejeta in v zadnjih letih zasledimo porast (Confalonieri, 2011):
■ organizacij, zasebnih ali regionalnih, ki se ukvarjajo z razvojem podeželja in promocijo takih oblik turističnega udejstvovanja,
■ individualnih pobud, ki promovirajo namestitve kot del sistema, in
■ zadrug, ki s pomočjo skupnega oglaševalskega nastopa omogočajo večjo vidnost in prepoznavnost namestitve.
RH je predstavljen kot model trajnostnega razvoja, ki teži k izkoriščanju lokalnih dobrin, tako stvarnih (kulturna dediščina, kmetijstvo in ročna dela) kot tudi nestvarnih (tradicija, znanje in družbeni stiki) (Vallone et al., 2013). Uspešne ureditve razpršenega hotela v devetdesetih letih 20. stoletja zasledimo v mestih Bosa, Sardinija (1996), Rovereto (1996), Urbino (1998) in Piazza Armerina (1998) (Confalonieri, 2011). Kasneje so jim sledile še mnoge, v različnih krajih ali regijah po Italiji, prav tako pa v zelo različnih organizacijskih oblikah.
 |
 |
 |
| Detajl Padne | Razpršeni hotel Albergo Diffuso Valli del Natison | Zapuščena vas Slapnik |
V tistem času je bila oblikovana tudi prva zakonodaja na regionalni ravni, ki je obravnavala prav tak način organizacije namestitev in začrtala osnovne smernice, pravila in pogoje, ki so omogočili registracijo imena »albergo diffuso« – razpršeni hotel kot uradno priznane namestitve turistov. V Italiji je že vsaj 56 naselij z namestitvijo v obliki RH (Orlandini et al., 2014) in v vsaj 12 regijah (Confalonieri, 2011). Čeprav najdemo podobne namestitve tudi po drugih regijah ali krajih, pa te ne zadoščajo vsem merilom in izhodiščem RH (prav tam).
Umestitev razpršenega hotela v naselje Sorica, prikazani so objekti, primerni za nastanitve in recepcija RH, ki je umeščena v središču vasi. (Vir: Demšar, 2014, str. 71)
Za potrebe RH se ne gradi novih objektov, ampak se čim bolj skuša izrabiti obstoječi stavbni fond. Objekte se prenovi v skladu z lokalnim arhitekturnim izročilom, notranjost pa se prilagodi sodobnim smernicam turistične namestitve. V stari ovoj se vstavita nova vsebina in nov program. Tak objekt po videzu ne izstopa od ostalih v naselju, hkrati pa se mu z obnovo omogoči nadaljnji obstoj. Pri vprašanjih prenove ali rekonstrukcije objektov v naselju pogosto trčimo ob problem opredelitve ločnice, ko je objekt še tako ohranjen, da ga je vredno obdržati in obnoviti, oziroma ga je primerneje podreti in ponovno zgraditi. Ker se rekonstrukcija odsvetuje, saj to ne sledi trajnostnim izhodiščem RH, smo pred večnim vprašanjem, kateri od obeh pristopov je primernejši in za posamezni objekt finančno izvedljivejši.
Več pa na tej povezavi.
Vir:
Zavodnik Lamovšek, A. (ur). 2015. Razvojni potenciali podeželskih območij in celovita prenova vasi. Mednarodna študentska delavnica Istra 2015. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo: 116 str. http://drugg.fgg.uni-lj.si/5162/
