Vendar je priprave takšne interpretacije, ki bo uravnotežila potrebe obiskovalcev, varstvo območja in želje tistih, ki jo pripravljajo, zelo težka. Če želimo, da je resnično učinkovita, mora biti skrbno načrtovana. Če odgovorni želijo, da bi se kulturna in naravna dediščina ohranila, morajo pritegniti tudi lokalno prebivalstvo – ko se lokalnemu prebivalstvu zdi, da je pomembno, da nekaj preživi ali imajo od tega celo korist, bodo neprimerno dejavnejši pri varovanju. Interpretatorji morajo poučiti ljudi o vrednosti spomenika ali dela narave, ki se morebiti zdi samoumeven. Če jim to uspe, imajo dobiček vsi – okolje, ki ga ne uničujejo, ogrožene vrste, ki se zaščitijo, domačini, ki zaradi večjega števila obiskovalcev dobijo zaposlitev, od vodnikov do natakarjev, taksistov in lastnikov prenočišč, pa tudi zaslužek je večji. Neokrnjeno okolje je dolgoročno bistveno boljša naložba kot novo stanovanjsko naselje, saj je mogoče od turizma iztržiti bistveno več denarja. Ohranjanje narave je lahko zelo donosen posel.
Kako se lotimo interpretacije?
Prvi korak je priprava načrta interpretacije. V njem opredelimo cilje interpretacije in ciljne javnosti, najprimernejša sredstva za dosego ciljev in ciljne skupine in odločitev kako bomo svoje delo in rezultate vrednotili. Nato se lotimo raziskovanja, opredelitve teme ter načrtovanja in izvedbe projekta. Izhajamo iz vprašanja kakšno zgodbo želimo povedati ljudem in kako.
Poskrbeti je treba, da je zanimiva, in razmisliti, koga bi zanimalo njeno sporočilo in kakšen cilj želimo doseči. Ali bi radi potrkali na zavest krajanov, da bi bili ponosnejši na to, kar imajo? Želimo ohraniti še nedotaknjena območja? Hočemo poudariti vrednost zgodovinskih stavb?
Uspešen interpretator zna vsebine prilagoditi posameznim ciljnim skupinam, od otrok do starostnikov, lokalnega prebivalstva, znanstvenikov, vsak obiskovalec bi se naj poistovetil z njihovo zgodbo. Samo tako lahko doseže želen odnos do varstva narave. Vodilna avtorja na področju interpretacije narave sta Sam Ham in John A. Veverka.
Interpretacijske tehnike pritegnejo pozornost obiskovalca, bistvo sporočilo podajo na zanimiv ali edinstven način, načrtujejo celovito obiskovalčevo doživetje in prilagodijo ciljna sporočila interesom, predznanju in čustvom specifičnih tržnih skupin…
Nekatere možnosti interpretiranja naravne in kulturne dediščine v naravnem okolju:
- vodeni ogledi (muzejev, jam, parkov…),
- informacijska središča za obiskovalce (s predavanji, razstavami, publikacijami, internetnimi viri ipd.; npr. TNP)
- učne/naravoslovne poti, učne doživljajske (tematske) poti, vinske, sadne idr. ceste, transverzale,
- rekreacija,
- šole v naravi,
- razstave (/ geologija, paleontologija, rudniki / drugo),
- predavanja,
- publikacije,
- elektronski mediji,
- »team building« npr. adrenalinski parki, pohodi po naravi za krepitev medsebojnih vezi,
- skupine, oziroma izkušnja instant divjine (npr. Adrenalinski park Koren sports pri Zelenici, Tržič).
Najpogostejše in najboljše so kombinacije različnih načinov interpretacije dediščine, npr. Oglarska pot v Dolu pri Litiji (povezava arheološkega gradišče, apnenice, slapu, kovačije, romarske cerkve, itd.).
Vir:
http://www.kultpro.si/UserFiles/File/kulturna%20dediscina.pdf