Dettmer tako deli kulturne dobrine, in v povezavi z njimi tudi kulturni turizem, na ponudbo urbanega turizma, povezanega z visoko kakovostjo in zahtevnostjo kulturnih prireditev in na kulturno ponudbo podeželja, povezano z »ljudsko kulturo«. Romeiss-Strackejeva govori o visoki in trivialni kulturi ter o tem, da gre pri doživljanju kulture za ustvarjanje kulise za turiste (kulise sreče) ter za opredelitev ponudbe na »tisto na odru« (kar doživljajo turisti) in »ono za njim« (svet ponudbe).

Na strani ponudbe vključuje kulturni turizem trajnost kot sebi imanentno prvino: svojo privlačnost in aktualnost ohranja tudi po več desetletjih v »službi« turizma in privablja vedno nove segmente kulture željnih obiskovalcev. Origet du Cluzeaujeva pri tem razločuje med živo kulturo (prireditve vseh vrst) in materialno kulturo, ki je najbolj aktualna ob prvih obiskih osebe v kakšni deželi – vendar je opazila, da je zanimanje za kulturno dediščino pri vsakem naslednjem obisku vse manjše. Za kulturni turizem na podeželju trdi, da lahko privede do zaustavitve izseljevanja, saj najde z njim prebivalstvo novo poslanstvo in ponos in da lahko pomeni ekonomsko ovrednotenje kulturne dediščine neke vrste »detonator« pri galvanizaciji energij, ki pospešijo ekonomski razvoj destinacije.
Kot primer navaja vasico Tautavel (departma. Languedoc v Franciji), kjer so izkopali 35.000 let star žerjav (kot primer tehniške dediščine) ter ga zavarovali pred vremenom, uredili do njega dostop in dovoz, poskrbeli za parkirišča, prenočišča ter za obiskovalcem – in zagotovili na ta način kraju in njegovim prebivalcem dodaten, sodoben in ekonomsko privlačen vir preživljanja.

Na strani povpraševanja (turisti) se bo po Origet du Cluseaujevi diferenciral kulturni turizem v prihodnosti glede na tri poglavitne segmente:

+ novi prišleki na turistični sceni, od katerih jih bo veliko privabljala kulturna dediščina; šlo bo predvsem za segment aktivnih turistov – vendar ne nujno takšnih, ki imajo v mislih trajnostni turizem; privlačila jih bo najbolj znana kulturna dediščina, kakor pač večino obiskovalcev, ki prvič obiščejo kakšen kraj;

+ tradicionalna klientela z bolj izbranim okusom, ki je že prisotna na tržišču in bo po vsej verjetnosti kazala visoko zavest o trajnosti kulturnega turizma;

+ priložnostni obiskovalci, ki bodo sledili trenutno aktualni ponudbi in prireditvam, katerih vedênje bo najtežje predvideti – sem sodijo turisti, ki se odločajo za ponovni obisk Vatikana, da bi videli papeža, kakor tudi obiskovalci, ki se odločajo za obisk Škotske iz tako trivialnih nagibov, kot je viski in ne obisk njihovih gradov.

Podzvrsti kulturnega turizma običajno poimenujemo po tem, kar tvori jedro kulturnega programa. Med njegove prvine prišteva Becker zgradbe, relikte in običaje v prostoru, naseljih in zgradbah, s katerimi približa obiskovalcem kulturni, socialni in gospodarski razvoj obiskanega območja, kar naredi s pomočjo pavšalnih ponudb, vodenih ogledov, z možnostjo obiska in z nudenjem posebnega informacijskega materiala.

Dreyer pa trdi, da velja za »kulturno« vsako potovanje, ki je povezano s kulturo (v širokem pojmovnem razumevanju besede). »Izobraževalno« in »študijsko« potovanje pa sodita k posebnim oblikam tega segmenta. Od istega avtorja navajamo še opredelitev, ki poudarja predvsem ekonomski aspekt in pravi, da označimo v turističnem gospodarstvu kot »kulturne« vse aktivnosti, ki jih kot take zaznava potnik.

Podobno delitev sta pripravila tudi McKercher in Du Crosova, ki menita, da se je začel razvijati kulturni turizem v samostojno zvrst v poznih 70. letih prejšnjega stoletja, ko so raziskovalci spoznali, da se je vredno ukvarjati s kulturnim turizmom kot z nišnim trgom. Navajata, da je to veljalo nekako do 90. let, ko so strokovnjaki s področja turizma in marketinga spoznali, da ni več možno govoriti o nišah, saj je prerasel obseg dejavnosti v množično gibanje.

Vir:

 http://www.kultpro.si/UserFiles/File/kulturna%20dediscina.pdf