Z razvojem kmetijstva in pojavom raznovrstnih kmetijskih pridelkov na eni strani in razvojem prostora in orodij za pripravo hrane na drugi se je razvila kulinarična kultura. Okus, izgled in pestrost jedi so postali pri pripravi obeda zelo pomembni. Počasi se je razvilo danes obširno znanje gastronomije, ki daje karseda okusen pa tudi zdrav rezultat.

Narodne jedi kažejo predvsem, kako se je nekoč prehranjevalo kmečko prebivalstvo. Število in sestava dnevnih obrokov je bilo različno, odvisno od letnega časa, premoženja in priložnosti. Ponekod so imeli tri obroke na dan, ob težjih delih pa so jim dodali še marende ali malice. Drugod so kuhali le enkrat dnevno in za druge obroke jedli ostanke. Vsakodnevna hrana je bila večinoma brezmesna. Ob nedeljah in praznikih pa so jedli bolje. S posameznimi prazniki in posebnimi priložnostmi so v Istri povezovali točno določene jedi in pijačo.
Porodnici so skuhali kurjo juho, ki so jo izboljšali z ribanim sirom, ali pa so ji postregli z prežganko.

Botra je h krstu prinesla sladek kruh, kokoš, kos domačega sira, kasneje tudi konfete. Kosilo ob krstu je bilo sestavljeno iz kokošje juhe z domačimi rezanci in sirom, kuhanega kokošjega mesa iz juhe, kislega zelja, praženega krompirja, zelenjave in sladkega kruha. Podobno je bilo tudi kosilo ob birmi.

Pri fantovščini je bilo bolj kot hrana pomembno vino. Ob pijači so gostom postregli z domačim kruhom, sirom, panceto in klobaso (Pucer, 2000).

Poročna pojedina se je pričela že pred obredom. Zjutraj so še pred obredom svatom postregli z vampi ali zeljem s koščki mesa. Po končanem obredu so na poti iz cerkve svatje obdarovali vaščane s sladkimi kruhki, kasneje konfeti. Za poročno kosilo je bila običajno postrežena domača juha z rezanci, kuhano meso, kislo zelje, klobase, krompir, hroštole, kolači in kuhani štruklji. Torta, pandišpanja, posuta s sladkorjem in lepo okrašena, je na poročno kosilo prišla šele v novejšem času.

Za svetega Miklavža so ponekod v Istri otroci od staršev dobili pomaranče, jabolka in čokolado.
Na predbožično noč so jedli bakala na belo z zeljem in polento. Božič so poleg ostalih prazničnih jedi zaznamovale fritole.

Okoli novega leta je bila navada, da so otroci hodili od hiše do hiše in prosili za »dobro roko«. Vaščani so jim darovali pomaranče, suhe fige, rožiče, lešnike, orehe, mandeljne.

Za pusta so našemljeni vaščani ob spremljavi glasbenikov hodili od hiše do hiše in širili veselje. V zahvalo so prejeli klobase, panceto, jajca in vino. Iz prejetih dobrot so za večerno rajanje pripravili veliko fritajo. Poleg tega so pripravili tudi hroštole. Po polnoči se je pričel štiridesetdnevni post s skromnim jedilnikom, ob petkih obvezno brez mesa.

Za veliko noč so k blagoslovu nesli pince, pršut in pirhe. Pirhe so obarvali s čebulnimi olupki. Poleg navedenega so jedli tudi kuhane štruklje s prašičjim stegnom in nakeldo.
Za vnebohod, štirideset dni po veliki noči, so ponekod v Istri pripravili svinjino s koromačem ali blitvo.

Za sveto rešnje telo, šestdeset dni po veliki noči, so poleg juh in mesa zaužili mlad grah in krompir na različne načine.

Šagra je praznovanje goda zavetnika vaške cerkve. Priredi se velika veselica. Vrstijo se slavnostna kosila, pri katerih je bogat izbor sladic, na primer potica, hroštole, fritule, štruklji.

Pri košnji in spravilu sena so pili tamparanje, mešanico vode in kisa. Pili so tudi žonto, vodo na tropinah rdečega grozdja, pa tudi bevando, mešanico vode in vina. Jedli so hladne prigrizke.

Pri ličkanju koruze, ki je bilo skupno vaško opravilo, so še pred svetim Martinom poskušali novo vino.

Zadnje dni oktobra so vaščani urejali pokopališče. Okrepčali so se s pečenimi kostanji.

Za Martinovo, enajstega novembra, so poleg kostanja in novega vina jedli tudi pečeno gos (Pucer, 2000).

Po prvem novembru so začeli z obiranjem oljk. Na ognjišču so pekli krompir in ga namakali v komaj stisnjenem olju. Zraven so pili vino. Po končanem stiskanju oljk so z novim oljem naredili bakala na belo s polento. V olje so namakali topel domač kruh in na njem cvrli jajca. Nekaj oljk so namočili v slanico in jih kasneje pojedli same ali z narezkom.

Prebivalstvo višjega sloja je v svojo kuhinjo vključevalo le boljše jedi. Zanje je bilo značilno, da so za post uživali ribe, drugače pa jedi niso delili na vsakdanje in praznične (Pucer, 2000).

Vir:

Živković, Milica in Poklar Vatovec, Tamara. Istrska kulinarika. avgust 2009. 

To delo je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno- Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco.