Prvi priseljenci v Ameriki so bili večinoma poljedelci ali pa so se ukvarjali s sorodnimi strokami: kovaštvom ali s prevozom blaga. Najprej so izkoriščali les v velikih količinah. Sekali so drevje naravnega gozda s prvotnim namenom, da bi očistili zemljo, kasneje pa zato, da bi gradili hiše in pridobivali gorivo. Posekanih je bilo toliko dreves, da je na nekaterih področjih les v desetih letih po prvi naselitvi postal redek in dragocen vir. Ljudje so zato začeli za gradnjo uporabljati boljše kamne, ki so jih našli na tleh ali pa tik pod zemljo; iz nuje, pa tudi zaradi prednosti, ki so jih nudile kamnite konstrukcije, pri katerih so prišle do izraza tudi spretnosti, ki so jih mnogi priseljenci že obvladali.
S pojavom številnih kvalificiranih zidarjev in hitro naraščajočo blaginjo so se konstrukcije iz suhega zidu uveljavile povsod, kjer se je pojavljal kamen. Sredi 19. stoletja so bile velike pokrajine, na primer Kentucky ali Tennessee videti kot pokrajine v Evropi: s pregradami, ki so obrobljale polja in vsako cesto, hišo, skedenj, poletne in zimske rezidence, mostove, kanale in zaščitne zidove in še marsikaj drugega. Nekatere pokrajine posnemajo področja Evrope, kot na primer terasasti vinogradi v Kaliforniji, kjer prebivajo pretežno Švicarji in Francozi.
Tudi industrija je temeljila na suhem zidu, kar je zanimiv razvoj in se razlikuje od evropskega. Blago in surovine so namreč prevažali po rekah in kanalih, ker je bil transport po cestah zaradi gorskih verig otežkočen in drag. Kanali so zahtevali velike nasipe iz žgane gline in tisoče kilometrov dolge zadrževalne zidove. V industriji so potrebovali mline, peči, skladišča, vodovode, destilerije in drugo, in za vse to so potrebovali ogromne količine kamna.
Danes je ohranjenih le še nekaj zapuščenih ostankov te nekdaj zelo razširjene prakse. Vendar pa se v Ameriki v zadnjem času, po stoletju zapostavljanja, znova pojavlja zanimanje za suhi zid.

Vir: 

http://www2.arnes.si/aa/2000/tufn00si.html