Županov dvor

Domačija stoji v severovzhodnem delu starega vaškega jedra na naslovu Gračišče 33. Zgrajena je bila leta 1879 o čemer priča letnica na sklepniku portona pri vstopu v stavbni kompleks.

Sestoji iz stanovanjske hiše poleg portona na levi in niza gospodarskih poslopij v podaljšku na levi strani: hlev za živino, konjski hlev, garaža za kočijo in vozove, senik. To je bila seveda njihova nekdanja namembnost, danes sta na mestu gospodarskih poslopij v nizu dve bivalni stavbi, medtem ko so nekatera poslopja še ohranila svoj prvotni ali manj predelani videz.

Lastnik tega kmečkega dvorca je bil namreč župan občine Gračišče. Tako se je lepo napravil, sedel na koleselj in odpeketal »v službo«, bi rekli danes.

Sklepamo lahko tudi o imenu tega našega župana. Na posvetilu ob gradnji zvonika k vaški cerkvi iz leta 1876 je zapisano ime župana Jožefa Franca, ki je dal zgraditi zvonik. Tako sta zvonik in naš dvor nastajala pravzaprav sočasno.

Celoten stavbni kompleks stoji na dokaj ozki polici zato so graditelji pristopili h gradnji zelo inovativno. Po pričevanju Klavdija Babiča je kompleks zgradb zaključevala prečna stavba z dvema portonoma, ki sta bila podobna tistemu obstoječemu na vhodu v stavbni kompleks z edinstveno funkcijo: skozi prvi porton so vozile vprege v eno smer in se znotraj stavbe obračale ter vračale skozi drugega.

O obstoju te zaključne stavbe pričajo le še ostanki stene in spomini sodobnikov. Klavdij Babič pove, da so leta 1943 Nemci to stavbo požgali, na kar je sin tedanjega lastnika kasneje hišo povsem porušil in iz teh klesancev zgradil spodaj v vasi novo hišo, desno od šole. Nekaj časa je še bilo mogoče občudovati lepo klesane kamne, dokler jih ni lastnik zaščitil in odel v današnjo rumeno fasado.

»Bila sta čudovita oboka«, nadaljuje Klavdij, »Pred desetimi leti je prišel v vas gospod, ki je bil rojen v tej hiši, da bi ju slikal iz in zaradi spomina, pa ju seveda ni bilo več«.

Franciscejski kataster daje vpogled v stavbni razvoj do okoli leta 1820 in malo kasneje in še ne pove nič o mogočni prenovi stavbnega niza v času županovanja lastnika celotnega dela vasi.

O notranjosti stanovanjske hiše, ki je po informaciji iz Registra kulturne dediščine »dobro ohranjena, z vso opremo« kdaj drugič, ko pridemo do ključa in soglasja lastnikov. V vaškem sklopu pa deluje monumentalno – gre za dvonadstropno stavbo, ki se drži vhodnega portona. 

Najmogočnejša rezidenčni del stavbnega kompleksa je bil pozidan leta 1880 – tako vsaj priča napis na vratni prečki bivalnega dela. Napis nad letnico bi se dalo brati kot Jožef F. – naš obravnavani župan.

Pred njim drobna pazljivost – kamnita klop za martinčkanje na toplem soncu; pove nam hkrati kje je osončenje na tej lokaciji najmočnejše.

Na zunanji strani portona se nahaja stavba, ki jo zazna že franciskejski kataster. Ne glede na njeno sedanjo podobo je morala v preteklosti  po vsej verjetnosti igrati vlogo tako imenovanega ognjiščnega prizidka.

Na stavbi opazimo majhno luknjo, ki je bila, tako Klavdij, nekdaj podaljšana s petnajst centimetrskim kamnitim izlivkom iz kamnitega kuhinjskega korita znotraj - škafe, pa so jo škavacerji ob asfaltiranju ceste preprosto odbili.

Zanimiva je ugotovitev, da obstoječa stanovanjska stavba morda ni bila povsem dokončana. Namreč na pročelju stanovanjske stavbe na levi in na desni vertikali molijo kamni in

Odprtini v prvem in drugem nadstropju nakazujeta, da bi ju bilo mogoče razviti kot vrata v nov dozidani del. Če gre za imenitno stanovanjsko stavbo, potem ni mogoče pričakovati, da bi se v nadstropju razvijal »loder« za spravilo sena, na kar podobne odprtine nakazujejo pri nadstropnih vaških hišah v Šavriniji.

Arhitektonsko najdemo veliko podobnosti z Bržanovo domačijo v Smokvici, ki je razvila nadgradnjo nad vhodnim portonom in preseneča z bogastvom številnih portonov na stavbi in v dvorišču. Županov dvor v Gračišču je bil celo bolj imeniten kot danes bolj znana Bržanova domačija v Smokvici. Obe sta stilsko podobni s tem, da je gračiški dvor grajen iz spoznavno kakovostnejšega gradbenega materiala – klesarsko obdelanih kamnov. Prava meščanska gradnja.

Če smo do sedaj ob vstopu skozi porton obdelali levo stran, potem poglejmo, kaj se nahaja še na desni. Najprej izstopata kamnita stebra, ki sta verjetno nekdaj služila za nadstrešek oziroma pergolo. Vsaj eden od njiju je utegnil biti tudi začetek notranjega portona ob vhodu. Prostor v nadaljevanju je zasedal kurnik in nato pr'kat. Sledil je vrt, potem pa se je parcela tako zožila, da je ni bilo mogoče izrabiti za še kaj drugega kot pa za povezovalno pot.

In, nadaljuje Klavdij, nekje pred drugo svetovno vojno so si stavbni kompleks razdelili trije bratje. Po domače se jim je reklo Jivasiči.

Spodnjo hišo, desno od portona - če gledamo pri vhodu skozi porton - je dobil brat, ki je padel v partizanih. Pustil je ženo s sinom. Slednji je odšel v Avstralijo in prodal hišo. Pravijo, da je imel srečo: je edini, ki ga je poleg komunskega vodnjaka pičil gad. Z vozom so ga peljali v Reko v bolnico in je preživel.

Druga dva brata sta dobila glavni rezidenčni del levo od vhoda (kulturnovarstvena zaščita), ki je danes še lepo ohranjen, vendar današnji lastniki ne vedo, da bi z njim kaj počeli.

Četrti brat je dobil hišo v podaljšku stanovanjske hiše na vhodu. Tudi ta je padel v partizanih. Pustil je ženo s hčerkico. Slednja je potem odšla v Ljubljano in živi danes v Parizu. Kako zanimive in od razmer odvisne so naše usode.

Mimogrede, omenjena vdova je Klavdijevemu očetu prodala zatrepni del stanovanjskega kompleksa (tam kjer so vozovi svoj čas obračali skozi dva portona v pritličju) in tam najdemo danes Klavdija z družino, tudi vnetega čebelarja in podjetnika, ki se ukvarja z orodjarstvom.

Staro jedro Gračišča je pravi arhitektonski biser, po krivici zapostavljen. Register nepremične kulturne dediščine Slovenije ima danes prek 37.000 enot. Naš »županov dvor« je zaveden pod številko 167 in domačija na Gračišču 27 pod številko 166!

Bolj zaskrbljuje, da ni razvojnih pobud, ki bi se znale navezati na kulturno dediščino. Ortofoto zemljevid pa kaže, da so stavbe večinoma lepo obnovljene. Ja in sva na poti srečala Silvanota, starejšega možakarja, ki se je potožil, da včasih čez dan morda ne sreča nikogar v vasi. Nisem si mogel kaj, da ga ne bi podražil, da je furešt – potem ko sem zvedel, da se je pred desetletji sem priženil iz Črnega Kala. Ben, niti nisem kaj veliko razlagal od prihajam. Sicer pa (tanto fa, bi rekli ištrijani učeno), stari del vasi tiho umira…..

Ali pa so pozabili, da je treba vaško socialno mrežo vzdrževati.

Vinko Pisar