Zanigrad

Nekoč zapisana tudi pod imenom Svanigrad, Xanigrad, Kaštel Sarnian ali Sarnio, je danes izpraznjena vas na južnem predelu Podgorskega Krasa, ne daleč od Zazida. Legenda pripoveduje, da je bil v okolici zakopan zaklad. Vendar ga, vsaj do zdaj, nihče še ni našel. Tu je stal grad, ki je danes razvalina. 

Ime kraja verjetno izhaja iz Zanigrad, v pomenu Zadnji grad, ki je bil zadnji in najvišji v vrsti gradov nad dolino reke Rižane. Zapuščena in izpraznjena vasica Zanigrad stoji na 207 m visokem griču.

Danes hiše samevajo in zaman čakajo nove prebivalce, ki bi morda po beli makadamski cesti prišli iz sosednjega Dola navzgor in spet obudili življenje v tem odmaknjenem, toda zelo lepem kraju. Tej poti na severozahodnem pobočju hriba, na katerem stoji  cerkev sv. Štefana, pravijo Rimska cesta. Pravijo, da se dobijo sledovi te ceste tudi v dolini pod Podpečjo in Bezovico.

Mimo Zanigrada je speljana železniška proga. Številni vlaki s svojim občasnim hrupom za hip premotijo tukajšnjo tišino. Ko izginejo za ovinkom, se Zanigrad spet ovije v svoj edinstven molk...

Ta prazna vasica ponovno zaživi ob tradicionalni prireditvi »Žegnanje konj«, ki se odvija na dan sv. Štefana, 26. decembra.

Cerkev sv. Štefana
Danes zapuščena vasica nad dolino Rižane je bila v času turških vpadov utrjena z obzidjem. Pod vasjo je na pokopališču zanimiva poznoromanska cerkev sv. Štefana, prekrita s škrlami, s freskami iz 15. stoletja in glagolskim napisom iz 1418. Ob cerkvi je zvonik s portalom iz leta 1521.

Podružnična cerkev sv. Štefana in Marije je bila v tradiciji istrske romanike postavljena najpozneje okoli leta 1400. Stavba je v tlorisu nenavadno dolg pravokotnik, v katerega je vrisana ožja banjasto obokana oltarna niša. Okoli leta 1520 so ob severozahodnem oglu prizidali zvonik (na portalu je letnica 1521), kasneje pa so povišali še ladjo. Zgradba je zidana iz grobo obdelanih kamnitih kvadrov, zunaj neometana in krita z dvokapno streho iz kamnitih plošč. Notranjost je poslikana s freskami z začetka 15. stoletja (verjetno delo furlansko-istrske delavnice iz okoli leta 1400-1410) Pozornost vzbuja prikaz Sv. Nedelje, kjer je žena cerkev (personifikacija nedelje) nadomestila Kristusa trpina. Poleg tega so v cerkvi narisani prizori iz Pasijona, Poklona Treh kraljev in Zadnje sodbe. V ladji so odkrili ostanke poslikanega lesenega stropa (okoli 1510-1530). V župnišču pa hranijo usnjen antependij z upodobitvijo Poklona kraljev iz 1. polovice 17. stol.

V notranjosti, na južni steni, se vrstijo prizori: Kamenjanje sv. Štefana, sv. Jurij ubija zmaja in sv. Nedelja. Na severni steni so ohranjeni prizori Mučeništva sv. Lovrenca in Poklona sv. treh kraljev. Prizor na zahodni steni prikazuje angele, ki trobeč kličejo mrtve, da vstanejo iz grobov in skupaj s živimi pristopijo h Kristusu na Poslednjo sodbo. Leta se nahaja na sredi prizora, nad vhodnimi vrati, sedi v mandorli obdani z angeli, z mečem v desnici.

Prevladujeta rdeči in rumeni oker, med katerima se bleščijo apnene beline teles. Ob njih se nevsiljivo pojavljajo pastelno zelene barve. Prizori so razigrani z vijugastimi linijami draperij in geoloških delov narave.

Freske so datirane v začetek 15. st. Zaradi oblikovanja arhitekture je vplive iskati v padovanskem slikarstvu trecenta, medtem ko je tipologija figur z visokim čelom značilna za italijansko regijo Furlanijo. Pred kratkim so jih povezali s freskami v sv. Silvestru nedaleč od Oprtlja. Skupni elementi so bordure in velarij, detajli arhitekture, figur in vojaške opreme.

Cerkev sv. Štefana, ki je postavljena tik nad prepadom, je vsa pokrita s kamnitimi ploščami-'škrlami', kar ji daje še posebej lep 'kraško-istrski' videz.

Utrdba Zanigrad
Čeprav je o gradu na spletu napisana le kakšna vrstica, prav zaradi tega in slikovitega Kraškega roba, v katerega se je stiskal, postane zanimiv in skrivnosten. Obisk Zanigrada začnem v Kubedu. Vojko Udovič, predsednik društva Skala in lovec, Kubed in okolico dobro pozna in se zanima tudi za tamkajšnje izročilo ter zgodovino.

Udovičev stric Rafael Vidali je v knjižico Čubejske žerjavice zapisal zgodbo, ki povezuje Kubed in Zanigrad. »Ko so gradili gradove Kubed, Podpeč in Zanigrad, so sedeli na hribu Baredi. Noge so si hladili v izviru Rižane in si podajali orodje eden drugemu rekoč 'brat, podaj mi bat'. Bili so pridni in marljivi delavci, zato so jih hoteli domačini vzeti za hlapce. Temu so se uprli in se raje

Do gradu se odpraviva iz nenaseljene vasice Zanigrad, in čeprav se zdi, da je stisnjen ob Kraški rob, je dejansko v višini previsa Štrkljevica. Do leta 1998, ko je bilo plezanje po stenah Kraškega roba dovoljeno, je prav do tod vodila markirana pot. Danes je plezanje omejeno, poti do gradu pa ni več.

Prebijava se skozi trnje robidovja in prečiva hudournik, ki ga ob močnem deževju napaja voda in pada čez steno Kraškega roba. V strugi naletiva na kose velikega in obdelanega kamenja. Ni dvoma. To so ostanki gradu, ki jih je hudournik privalil ob vznožje stene. Vojko meni, da grad Zanigrad ni bil sklenjena stavba, ker zanjo na polici ni dovolj prostora, ampak ga je sestavljalo več manjših objektov.

Nekako se le prebijeva do gradu, dejansko manjšega ostanka. Od njega je ostal del polkrožnega obzidja z vhodom. Morda je bila tu le manjša opazovalnica, drugi objekti pa naprej proti vasici Zanigrad. Od tod je dober razgled na dolino Rižane, Hrastovlje in Kubed, od koder naj bi izvirali velikani, graditelji. Zdaj je pokrajina porasla, nekoč pa je bilo vse golo in stražarjem ni bilo težko že na daleč opaziti, kako se je za jezdeci izpod konjskih kopit dvigoval prah.

Grad pravzaprav utrdba ali tabor

Ob vhodu raste vinska trta. Letos bo gotovo rodila. Špekulirava: so jo posadili nekdanji prebivalci gradu? Poskušava še naprej, a pot pod robom, kjer Vojko pozna kraj, kjer so še vidni utori za grajsko konstrukcijo, je zarasla, neutrjena in zato nevarna.

Ob kasnejšem proučevanju virov o Zanigradu pa presenečenje. On je dejansko ona. Ni grad, temveč utrdba. Kot pove dr. Igor Sapač, naš največji strokovnjak za gradove in avtor številnih knjig, je s tem podobno kot z drugimi »gradovi« v slovenski Istri. Domačini mu pravijo grad, a v resnici je to le poznosrednjeveška oziroma zgodnjenovoveška vaška utrdba, torej približno nekaj takšnega, čemur v drugih delih Slovenije pravijo tabor. Te utrdbe niso imele vloge središč zemljiških gospostev, v njih niso živeli plemiči. Nastale so šele v poznem 15. stoletju in v 16., v času, ko je bila slovenska Istra z nizom vasi Osp, Gabrovica, Rožar, Črni Kal, Loka, Podpeč, Zazid in Rakitovec pod Beneško republiko. Vaščani so jih uporabljali kot utrjena pribežališča pred Turki in avstrijskimi vojaki, ki so pogosto napadali to območje. Mnogo utrdb so uredili v naravnih votlinah ali tako kot v primeru Zanigrada na ozkih skalnih policah pod previsi.

Ta pojasnila dr. Sapača končno tudi povedo, zakaj o Zanigradu skoraj ni najti literature, ki bi osvetlila njegovo zgodovino. To je tudi razlog, da o njem ne piše v svoji 24. knjigi zbirke Grajske stavbe. Ker pa vaške utrdbe v slovenski Istri pomembno zaokrožujejo dediščino gradov, dvorov in dvorcev v zahodni Sloveniji, pripravlja samostojno knjižno publikacijo, ki bo dopolnila zbirko knjig o grajskih stavbah. Izšla je leta 2013. V njej sona kratko predstavljene stavbe, ki jih ni bilo mogoče obravnavati pod naslovom Grajske stavbe v zahodni Sloveniji.

Gibanje števila prebivalcev: 

Leto     1869 1900 1931 1961 1971 1981 1991 2002 2012  2021
Št. preb. 57    44     45     12     5       1      1       0      0        0

Viri:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Zanigrad

http://www.slovenia.info/si/kul-zgod-zmamenitosti/Zanigrad.htm?kul_zgod_znamenitosti=7814&lng=1

http://www.slovenskenovice.si/lifestyle/vrt-dom/zadnji-neznani-slovenski-grad-je-zanigrad 

http://www.eheritage.si/vs/VSC_023_164_KUNIBYSVRDNDZVORRWETAKPWOHNJKF.pdf

Viri:

 Prirejeno po: http://www.koper.si/index.php?page=static&item=2001369&tree_root=4 in Orožen Adamič, M. et  al. 1995. Krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana: DZS 

http://www.koper.si/index.php?page=static&item=2001369&tree_root=4 in http://www.koper.si/index.php?page=znamenitostiinatrakcije_single&item=2002340&id=20872

Besedilo: Salvator Žitko - Mestna občina Koper

Projekt »POSTAVITEV INFORMATIVNIH TABEL IN INFO PANOJEV OB KULTURNIH ZNAMENITOSTIH V ZALEDJU MESTNE OBČINE KOPER« delno sofinancira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja. Za vsebino projekta je odgovorna Mestna občina Koper. Organ upravljanja za Program razvoja podeželja RS 2007-2013 je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano