Vila Carlisburgo

Razsežno območje nekdanje vile Carli (Carlisburgo), kasneje preimenovane v vilo Carlisburgo na območju današnjega Cereja še danes zastavlja bivanjske razmere današnjih prebivalcev. Vedeti malo več o preteklosti je stvar prestiža in tradicije, ki ji pripadamo.

  Zahodna vila na območju Cereja je pripadala družini CARLI. Leta 1757 jo je po očetu podedoval veliki koprski razsvetljenec, polihistor, enciklopedist in ekonomist Gian Rinaldo Carli (1720 – 1795), ki je nato tam gradil predilnico, tkalnico in barvarno. Ves kompleks je bil prvi manufakturni obrat v koprskem zaledju v 18. stoletju. Leta 1764 se je Carli zaradi neuspešnega poslovanja svojega podjetja, zlasti zaradi naravnih ujm in prehude konkurence bližnjega Trsta, odločil, da bo proizvodnjo opustil in zapustil Cerej oziroma Koper.  

Vili Carlisburgo se približujemo iz vzhodne smeri, iz smeri vile Borisi v Cereju. Na začetku naletimo na visok kamniti zid, ki je obdajal ogromen vrt vile. Raztezal se je kvadratno 100 x 400 m. Že sam zid je bil zaradi njegove razsežnosti gradbeni podvig. 

Na sredinskem delu stranice kamnitega zida utegnemo zaznati  njegove prvotne dimenzije. Visok je bil 2,5 m, v prerezu širok 50 cm. Deluje zelo elegantno, pokrivala ga je kapa v obliki položnega kamnitega trikotnika. Opaziti je, da so ga današnji lastniki na dveh mestih že popravljali. Plombe izdaja drugačna barva kamna, toda suhograditeljsko predstavljajo dokaj kakovostno obnovo tradicionalnega suhega zida.  

 Čaka nas vožnja vzdolž ograjenega posestva in vrta, dokler skoraj pol kilometra naprej ne dosežemo njenega vzhodnega dela. Tudi danes nekdanji rezidenčni del ni dostopen neposredno, ampak šele prek obsežnega dvorišča, na katerem je nastalo več stavb.  

Med letoma 1757 in 1760 je prvotno manjšo vilo prek štirideset zidarjev preuredilo v reprezentativno rezidenco, ki se je takrat imenovala CARLISBURGO. Carli je dal v vrtu ob povečani vili postaviti številne antične spomenike, ki jih je pripeljal iz raznih krajev. O teh artefaktih ni mogoče najti sledi, toda prebivalci so na nekdanjem dvorišču postavili na ogled mnogo kamnitega pohištva. To so ne nazadnje zelo bogati detajli.  

Za gradnje v kompleksu vile so potrošili veliko denarja. V vili so si lahko privoščili najboljšo hrano, ki so jo pripravljali v podzemni kuhinji, ob kateri je bila tudi vinska klet.

V 20. stoletju so kompleks nekdanje vile z gospodarskimi poslopji in vrtom razdelili  ter preuredili v zasebne stanovanjske stavbe. Večino

Nekdanja zasnova kompleksa vile je dokumentirana v mapi franciscejskega katastra; stavbe so bile razvrščene ob zahodni in južni strani razsežnega obzidanega vrta, ki je kot območje ohranjen še sedaj. Na južni strani je na lokacijah sedanjih novejših hiš stal niz stranskih poslopij, v katerih so bile sprva najbrž tudi stanovanja delavcev manufakture. Rezidenčno poslopje je stalo na zahodni strani, pred njim pa je bilo veliko dvorišče. Sedaj je v predelani obliki ohranjen le še podkleteni enonadstropni severni del rezidenčnega poslopja.  

Vsi stavbni členi razen dela podstrešnega venčnega zidca so modernizirani. V prvotni obliki je ohranjena le razsežna banjasto obokana klet.   

Južni del rezidenčnega poslopja se je v drugi polovici 20. Stoletja spremenil v razvalino in leta 2010 so ga z ostanki nekdanje kapele vred podrli ter nadomestili z novo stanovanjsko hišo.  

Severno od nekdanjega rezidenčnega poslopja je na južni fasadi poslopja Bonini 39, ki na franciscejskemu katastru še ni označeno in ki je najbrž nastalo v drugi polovici 19. stoletja, je ob prehodu na vrt ohranjen stenski vodnjak klasicističnih oblik iz prve polovice 19. stoletja. Vodnjak ima obliko polkrožno zaključene niše, pozidane z opeko, ki jo obdaja velik okvir iz belega apnenca. Okvir ima na vrhu profilirano ravno preklado, pod katero je zanimivo oblikovani geometrični friz.  

 Vrtni del nekdanje vile je danes v svojem vzhodnem delu del intenzivnega gradbenega posega. Zna biti, da je to končno hkrati prava uveljavitev izvrstnega položaja nekdanje vile.  

Novi niz stavb na vrtu nekdanje vile na levi, na desni strani so zadnji deli niza današnjih stavb ob južnem robu vrta nekdanje vile Carlisburgo.

 Stavbni niz ob južnem robu nekdanjega vrta v njegovem vzhodnem delu je povsem posodobljen  

 Kaj naj na zaključku rečemo o Gian Rinaldo Carliju, ki mu dolgujemo to potovanje v preteklost. Bil je PODJETNIK. Doživel je zlato obdobje in kasneje gospodarski zaton. Kadarkoli danes obravnavamo arhitekturne gradnje iz preteklosti bi morali vedno imeti pred očmi, da so nastale iz gospodarske dejavnosti, ne rentjerstva. Naša zgodovina je zgodovina pogumnih, ki so bili toliko smeli, da so pustili sled.

Vir:

Sapač, Igor. Gradovi, utrdbe, dvorci, vile v Slovenskem primorju in bližnji soseščini: Ljubljana: Viharnik, 2014