Truške

Truške so posebno naselje sredi koprskega zaledja, ki je skozi stoletja ohranilo svojo originalno razpršenost in nima pravega središča. Danes se pod imenom Truške smatra Kortino, Gonjače in Vršič, ki velja za najstarejši zaselek. Po domače se kraju še vedno pravi Trusok. Razgibana krajina, ki jo mejita Rokava in Dragonja ter brazdajo njuni pritoki, daje zavetje truškim zaselkom in vasem s podružničnimi cerkvami truške fare.

Truške tako sestavlja šest zaselkov. Vršič, ki leži na vzpetini med Truškim in Pasjim potokom, to je na 319 m visokem hribčku, ki se strmo dviga severno od doline Dragonje. Zanimivo je, da je bil v vasici prisoten samo priimek Vižentin. Danes je zaselek prazen, le občasno se vračajo potomci, ki so razseljeni v obalnih mestih in Trstu.

Severno od Vršiča se ozemlje spušča do vasice Gonjači. Včasih je tukaj živelo devet družin, med katerimi tudi družina Marancina, ki je veljala za najbogatejšo v Truškah. Zahodno, pod vasjo, teče potok Maja, ki nabira vode iz južnega pobočja Mačjega hriba. Danes tu živijo tri družine, ki dajejo vasi poseben pečat. Od Gonjačev se ozemlje ponovno povzpne do cerkve Sv. Kancjana na Farnem hribu, kjer se nahaja tudi truško pokopališče.

Od tod se ozemlje dvigne do Kortine, ki je vozlišče poti, ki vodijo v vse kotičke Trušk. Ne preseneča torej, da se je ravno tukaj zgradila šola in je tu delovala edina trgovina v Truškah. Iz Kortine vodi cesta proti Marezigam, še prej pa se na slemenu križa s cesto Boršt-Popetre v križišču imenovanem Pri kapeli. Severno od tod je najsevernejši predel Trušk, ki se konča s strugo Rokave.

Vzhodno od Kortine, na pobočju ravenske vzpetine, kjer črpa svojo vodo Pasji potok, ležijo Bočaji. To je vas, ki danes doživlja nov preporod, saj se mladi vračajo v domove svojih prednikov in jih prenavljajo. Nekoč je tu živela "kruharica" iz Movraža, ki se je primožila v Bočaje in začela s peko kruha. Bočaji se lahko pohvalijo tudi s prvo šolo, preden je bila zgrajena nova šolska stavba v Kortini.

Od Kortine vodi cesta proti Trseku, še prej pa skrene južno proti Kozlovičem. Kozloviči so bili največja vasica Trušk, saj je tukaj živelo kar dvajset družin. Vsi so se ukvarjali s kmetijstvom, kar je še danes lepo razvidno v razgibani vaški arhitekturi z značilnimi gospodarskimi poslopji, ki so imela v pritličju štalo, v prvem nadstropju pa t.i. oder za spravljanje sena. Na začetku vasi je ostal še edini vaški vodnjak s cisterno v Truškah. Nekoč so bili opremljeni s takim ali podobnim vsi zaselki.

Južno od Kozlovičev v trikotniku, ki ga začrtata potok Drnarnik in Pasji potok, ležijo Jurasi. V Jurasih so živele štiri družine, vse s priimkom Kozlovič. Za dobo ene generacije je tukaj živela tudi družina Šau, ki pa je morala emigrirati v Argentino, ker je njihova kmetija šla, kot mnoge druge, na boben oz. po domače "per inkant".

Truške imajo zelo zanimivo zgodovino, saj je poselitev teh krajev potekala postopoma. Da so Truške dobile današnjo podobo, so potrebovale okoli 1000 let. Truške (Ceruscolo,Truscolo) je leta 1067 cesar Henrik IV. podelil freisinškim škofom, nato pa so prišle v posest koprske škofije oziroma v fevd različnih koprskih plemiških družin. Škof Paolo Naldini v svojem »Cerkvenem krajepisu« iz leta 1700 omenja, da je vas raztresena po vzpetinah, ki so deloma gole, deloma pa poraščene. Največji grič po obsegu in hkrati najvišji je zadržal prvotno ime »Stare Truške« (Vršič). Prva poselitev je bila najverjetneje v Vršiču, čeprav obstajajo arheološka pričevanja rimskih in mogoče celo predrimskih ljudstev v tem področju. Na njegovem strmem hrbtu, ki se dviga nad široko in dolgo dolino Dragonje, gospoduje velika vas, kjer so prvotne korenine župnijske cerkve. Naknadno so potem nastajali zaselki, ki so se vedno bolj približevali

Narodna prebuja iz 19. stoletja je prinesla novo šolo v Kortini in tudi siceršnji razvoj, ki pa ga je močno zavrla prva svetovna vojna. V tem obdobju so ponekod trpeli celo lakoto. Kljub temu da so ti kraji pripadli Italiji in je prihajalo do zatiranja Slovencev, je vseeno počasi začel prihajati določen razvoj in omika. V tem obdobju se je najbolj spremenilo in moderniziralo kmetovanje. Tudi ta razvoj je bil prekinjen z drugo svetovno vojno, ki je tukaj pokazala najhujši obraz po italijanski kapitulaciji. V tem obdobju je bilo gostovanje Komande mesta Koper v Vršiču in z njo so se vršile vse povezane aktivnosti.

Po drugi svetovni vojni je čez to področje stekla meja Svobodnega tržaškega ozemlja, ki je Truške razdelila na pol. To je za tukajšnje prebivalstvo pomenil velik udarec, saj je to predstavljalo velik izziv za preživetje. Mnogi so se razselili po Sloveniji, kjer so se izučili za različne poklice. Drugi pa so se odpravili v svet, od koder se jih večina ni več vrnila.

Hitrejši gospodarski in kulturno-prosvetni razvoj vasi se je pričel v drugi polovici 19. stoletja, ko so Truške skupaj z Borštom vključili v občino Marezige. Leta 1908 so v Truškah zgradili osnovno šolo po vzoru jubilejne šole cesarja Franca Jožefa I. v Kortah nad Izolo; tistega leta je bil za učitelja in upravitelja enorazredne ljudske šole s slovenskim učnim jezikom v Truškah imenovan Albin Virant, leto kasneje pa še en učitelj. Enorazredna šola je bila nato leta 1913 razširjena v dvorazrednico, za začasnega učitelja pa je bil imenovan Karl Jakopec. V vasi je bilo že leta 1901 ustanovljeno pevsko društvo Straža, njegov predsednik pa je bil Ivan Kocjančič. Iz Trušk izhaja tudi Josip Agneletto (1884-1956), slovenski politik in publicist v Trstu. V Truškah je bila med NOB nekaj časa Komanda mesta Koper; del vasi so Nemci v oktobrski ofenzivi leta 1943 požgali.

Danes doživljajo Truške nov preporod. Medtem ko se Kortina, Gonjači in Vršič smatrajo za Truške, se posebej štejejo Bočaji, Kozloviči pa imajo še Jurase, s katerimi si delijo številke. Ob kapeli in na Osojah rastejo nove zgradbe. Vasi v Truškah počasi modernizirajo svojo podobo, saj se sadijo novi nasadi trt in oljk ter se intenzivno pripravlja nova turistična ponudba. Medtem se Truške predstavljajo prek svojega turističnega društva, ki letno organizira šagro in prvomajski kres na Vršiču.

Gibanje števila prebivalcev:

Leto     1869 1900 1931 1961 1971 1981 2002  2012  2021
Št. preb. 99    106  125    48    39      41    47     62     69

Viri:

 Prirejeno po: http://www.koper.si/index.php?page=static&item=2001369&tree_root=4 in Orožen Adamič, M. et  al. 1995. Krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana: DZS 

http://www.koper.si/index.php?page=static&item=2001369&tree_root=4 in http://www.koper.si/index.php?page=znamenitostiinatrakcije_single&item=2002340&id=20872

Besedilo: Salvator Žitko - Mestna občina Koper

Projekt »POSTAVITEV INFORMATIVNIH TABEL IN INFO PANOJEV OB KULTURNIH ZNAMENITOSTIH V ZALEDJU MESTNE OBČINE KOPER« delno sofinancira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja. Za vsebino projekta je odgovorna Mestna občina Koper. Organ upravljanja za Program razvoja podeželja RS 2007-2013 je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano