Strunjanske soline

Sol je bila v preteklosti in je še danes eden najpomembnejših mineralov za človeštvo. Uporabljala se je in se še vedno za konzervacijo živil (pomislimo na kraški pršut), kasneje pa se je uvrstila med nepogrešljive industrijske surovine.

Spadala  je med važne predmete trgovanja, zato so želele države imeti nad njo monopol. Kraji, ki so imeli možnost pridobivanja soli, tako morske kot kamene, so lahko bistveno izboljšali svoj gospodarski položaj. Za Piran pravijo zato, da je »zrasel na soli«.

Strunjanske soline, ki so bile zgrajene v naplavni ravnici potoka Roja, so bile le ene od treh obstoječih na območju današnje občine Piran. Na naplavni ravnici reke Dragonja so zgradili Sečoveljske soline, ustje potoka Fazan pa je služilo za oblikovanje Lucijskih solin, katere so zasuli, na njih pa danes stoji Zdravstveni dom in kup poslopij.

Soline so delo človeških rok, nastale so na stičišču morskega in kopnega sveta, predstavljajo pa tako tehnični, kot etnološki ter ambientalno estetski spomenik. S stališča varstva pomembne pa so zlasti zaradi posebnih hipersalnih ekosistemov in redkih oblik življenja. Obiskovalcem se oko zagotovo rado ustavi na dveh slanušah ali halofitih, ki rastejo v solinah. Prvi je Navadni osočnik (Salicornia Europea), ki soline jeseni obarva v značilno rdečo barvo, druga pa je Ozkolistna mrežica (Limonium angustifolium),ki ima cvetove vijolčasto-modre barve. Seveda, pa to nista edina pripadnika slanuš, ki jih srečamo v solinah.

V Strunjanu so nekoč poleg Cerkve Marijinega prikazanja obstajale še tri cerkvice. Cerkev Sv. Krištofa, Sv. Duha (pri današnjem hotelskem kompleksu Salinera) in Sv. Bassa ( pri današnji Vili Tartini). Slednjo lahko zasledimo na starih razglednicah. V teh cerkvicah so molili za dobre letine soli in olja. Strunjanske soline so pa so nekoč imele svoje centralno skladišče proti nekdanji vili Tartini.

Sol ki so jo pridobivali v piranskih solinah ni bila vedno tako bela kot je danes. Včasih se je glina meša v sol in zato je bila le ta rjava in nemerkantibilna. V 14. stoletju so občinski veljaki poklicali k sebi solinarje iz Paga, ki so uvedli Petolo - umetno gojena skorjo iz mikroorganizmov in sadre, ki loči sol od podlage. Petola  je pripomogla k kakovosti soli, saj je bila sol odkar so začeli gojiti petolo bolj čista in bela, torej brez zemeljskih primesi.

Začela se je rekonstrukcija solin, ki jo je najprej začel Koper v svojih solinah. Začeli so graditi cavedine po paškem načinu.

Soline v Strunjanu ter severni del Sečoveljskih solin imenovan Lera, je v začetku 20. stoletja zajel val modernizacij. Avstrija je leta 1904 podržavila prek 500 fondov s 7034 kristalizacijskimi bazeni. Začela je preurejati solinski prostor. Posamezne »cavedine«, kristalizacijske bazene, je združila na enem prostoru in jih obkrožila z bazeni različnih stopenj izparevanja. Solinska površina pa je v bistvu ohranila shemo nekdanjega solnega fonda. Veterne črpalke, ki so služile za prečrpavanje vode iz nižjih v višje predele, so zamenjali z bencinskimi. Vpeljali so še nekaj novosti; predvsem je pomemben Beaumejev aerometer za merjenje slanosti morske vode. V solinah ga uporabljajo še danes. Seveda so imele soline tudi svoje najemnike, ki so jih imenovali »capocultor«.

Domnevamo, da so soline v Strunjanu in nekdanje soline v Luciji starejšega izvora, toda zaradi skromnih možnosti širjenja pridelovalne površine, niso bile nikdar tako pomembne kot Sečoveljske. Trgovina s soljo je odigrala neprecenljivo vlogo v razvoju obalnih mest. Ko so se obalni prebivalci naučili veščine pridobivanja soli iz morske vode, so jo sprva uporabljali le v domači prehrani, kasneje pa so jo začeli

Istrska sol je bila cenjena zaradi svoje kakovosti in bele barve. Ni vsebovala zemeljskih primesi, kar je bilo plod novosti v postopku pridobivanja soli v 14. stoletju. Pridobivanje soli je nudilo ljudem dodatni vir zaslužka, saj so ob delu na polju opravljali tudi poletno, sezonsko delo v solinah. »Vedno so sedeli na dveh stolih.« Če je bilo vreme ugodno, so solna polja bogato obrodila in so pridelali veliko soli. Deževna poletja so ugodno vplivala na rast poljščin, žita; tedaj so jim obrodila polja na deželi. Želi so tu in tam. V solinah sol, na poljih žito. Ob vsakodnevni žetvi soli so pustili vedno nekaj drobnih kristalov za »seme«, ki so naslednji dan pospešili novo rast v kristalizacijskih bazenih.

Pridelovanje soli

Solinarji, predvsem tisti, ki so delali na starih solinah, pravijo, da »se sol dela pozimi-d’inverno se fa el sal.« Kakovost pridelane soli v poletnih mesecih je bil a torej odvisna od stopnje ohranjenosti in vzdrževanosti  posameznih solnih fondov, količina pridelane soli pa od poznavanja postopka od poznavanja soli, vremenskih prilik,vetrov,bibavice... kajti »v solinah je potrebno delati vedno z vremenom- in saline bisogna lavorar sempre col tempo«. Posebne pozornosti pri vzdrževalnih delih so bili deležni kristalizacijski bazeni, »cavedini«, med vsemi bazeni solnega fonda najmanjši, najbolj občutljivi in zato potrebni največje nege. V njih so vsako leto pridobivali in želi sol, zato je bilo od priprave podlage, »petole«, v bazenih odvisno, kako čisto sol bodo poleti pridelali. »Petolo«, 10 do 20 mm debelo umetno skorjo, so vzgojili (in jo v Piranskih solinah gojijo še danes) po naslednjem postopku: po končani solni žetvi in odstranitvi soli so dno v kristalizacijskih bazenih zravnali in ga ob enem znižali ali zvišali.

Znižali so ga tako, da so zarezali v 20-30 cm dolgih pasovih ter iz dan odstranili 3-4 cm široko in 15 cm debelo plast gline. To so naredili s posebnimi kovinskimi lopatami, »badili«. Nato so učvrstili dno z lesenim nabijačem, »pestonom«. Trdno plast so zgladili s kamnitim valjem, »rulom«. Če so kristalizacijski bazen hoteli zvišati, so vanj spustili tanko plast sveže morske vode ter po njej razstrosili presejano »suho« blato. Ko se je blato po določenem času namočilo, so odvečno vodo spustili v odvodni kanal »cavedine« osušili, jih še dodatno zgladili in vanje napeljali svežo morsko vodo. Pogosto krat so kristalizacijske bazene »pognojili« ali »kancirali« (concime-gnoj,gnojilo). Premazali so jih z blatom, nato so dno prelili s svežo morsko vodo slanosti 3.5 Be in jo pustil v bazenu okoli 20 dni. V tem času se je zgostila in iz mikroorganizmov (modrozelene alge) je začela nastajati nova »petola«. Postopoma se je iz morske vode izločil še mavec in podlaga je postala čvrsta in odporna proti pritiskom. Njena  bistvena vloga se je ohranila do danes

REVITAS - Revitalizacija istrskega podeželja in turizma na istrskem podeželju je čezmejni projekt, ki ga sofinancira Evropska unija skozi Program čezmejnega sodelovanja Slovenija – Hrvaška 2007 – 2013 (IPA – instrument predpristopne pomoči).