Škofijski dvorec v Kopru

Posvetimo se podobi starega škofijskega dvorca, katero je sooblikoval tudi škof Naldini. Že sama prostornost trga Brolo, kjer se nahaja dvorec, je v mediteranskih mestih precej izjemna in zbuja misel o posebnem pomenu, ki ga je utegnil imeti v urbanističnem razvoju Kopra.

Škofijska palača je bila zgrajena leta 1890 po vzorcu koprskih beneških palač, na istem mestu pa je stala starejša beneško-gotska palača od katere se je ohranil renesančni vhodni portal in gotski vodnjak. Ohranjena je originalna tlorisna zasnova in v piano nobile tudi poslikava.

Na Finijevem načrtu iz leta 1619 se nam kažeta trg Brolo in škofijska palača pred baročnimi in kasnejšimi posegi, ki so drastično spremenili njun izgled. V začetku 17. stoletja je škofijski dvorec obvladoval zahodno stran trga in smiselno povezoval oba osrednja trga (današnji Titov trg in trg Brolo). Spremembe (predvsem v baročnem času) potrjujejo orientiranost stare škofijske palače, danes izpričane z ohranjenim portalom, ki gleda proti razširjenemu prehodu, ki veže glavni trg z Brolom. To nakazuje očitno težnjo, katero je omenil že Stane Bernik, da bi se palača vključevala tudi v ustreznejši ambient reprezentančnega trga, kar je današnji Titov trg v 17. in 18. stoletju nedvomno bil.

Četrto poglavje v Cerkvenem krajepisu Naldini začne s podrobnim opisom škofijskega dvorca, ki ga od same stolnice ločuje le široka javna cesta. Današnjo podobo je dvorec dobil konec 19. stoletja. Kakšen je bil v prvih stoletjih, žal ni mogoče ugotoviti, saj ga je okoli leta 1300, kot poroča Naldini, uničil požar. Naldini je pri opisu dvorca precej natančen in po njegovi zaslugi lahko vsaj delno rekonstruiramo izgradnjo novega. Eden najzaslužnejših, da je dvorec zasijal v novi luči, je bil koprski škof Jacopo [Giacomo] Valaresso (1482–1503), saj je že kmalu po svojem prihodu od škofije zahteval radodarnost pri izgradnji novega škofijskega sedeža. Takrat so obnovili glavno stopnišče, zgradili zgornjo dvorano, odprli na dvorišče obrnjeno ložo in postavili zgradbo, obrnjeno na trg Brolo. V spomin na obnovo je ohranjen napis v marmorju, ki ga navaja Naldini:

[ŠKOFIJA,
KI JE ZGORELA V KRIVIČNIH PRETEKLIH ČASIH
IN BILA ZRAVNANA Z ZEMLJO,
NATO PA V DOLGOTRAJNI SKROMNOSTI VZTRAJALA POD SKROMNO STREHO.
JACOBO VALARESSO,
BENEŠKI PATRICIJ, JUSTINOPOLITANSKI ŠKOF,
JO JE V NOVI OBLIKI
NA LASTNE STROŠKE NA NOVO POSTAVIL IN POLEPŠAL.
V LETU ODREŠENJA 1498].

Valaressovo gradnjo je nadaljeval njegov naslednik škof Bartolomeo Assonica (1503–1529): na dvorišču je dal postaviti marmornat vodnjak ter polepšal dvorec z »veličastnimi vrati« z napisom in svojim grbom: (Napis se je ohranil na prekladi nekdanjega vhoda. Portal ima tipične renesančne poteze in je soroden tistemu ob pretorski palači, zaključuje pa se v obliki balustrade z ravnimi stebrički. Na dvorišču škofije se je ohranil tudi vodnjak (vera da pozzo) iz prve polovice 16. stoletja z grbom škofa Assonice)

[BARTOLOMEO ASSONICA BERGOMEN. I. C.,
APOSTOLSKI KOMORNIK, JUSTINOPOLITANSKI ŠKOF,
DAL POSTAVITI
V LETU ODREŠENJA 1520].

Tudi škof Tommaso Stella (1550–1566) je dvorec povečal z novimi prostori. Takrat so zgradili dvorane med zadnjim delom cerkve sv. Aleksandra in začetkom lože, ki jo je postavil že Valaresso. Zraven njih so postavili dvorano: ena stran je potekala vzdolž lože, druga pa gledala na notranje dvorišče, obrnjeno proti vzhodu. Kot poroča Naldini, naj bi se to zgodilo leta

Giovanni Ingenerio (1576–1600) je dvignil drugi del zgornjih prostorov dvorca, ki so se skoraj zrušili in je v njih stanovalo »več miši kot ljudi«, kot nam sporoča zelo nazoren napis:

[TA DEL ZGRADBE JE BIL V SLABEM STANJU
IN TIK PREDEN BI SE ZRUŠIL –TAM JE STANOVALO VEČ MIŠI KOT LJUDI –
GA JE JUSTINOPOLITANSKI ŠKOF GIOVANNI INGENERIO
POLEPŠAL IN POPRAVIL
TER POSTAVIL V ŠE LEPŠI OBLIKI, KOT JO LAHKO VIDIŠ ZDAJ.
1582].

V nadaljevanju Naldini poroča, da je dal škof Ingenerio postaviti tudi napis o simbolni zmagi krščanstva nad poganstvom oz. katolištva nad protestantizmom v spomin na papeža Gregorja XIII ( Napis so našli leta 1988 v temeljih škofijske palače. )

[GIOVANNI INGENERIO, JUSTINOPOLITANSKI ŠKOF,
JE OD TOD ODSTRANIL KAMEN,
POSVEČEN IDOLOM,
IN NA NJEGOVO MESTO ZA VEDNO POSTAVIL DRUGEGA,
PAPEŽU GREGORJU XIII. V SPOMIN
LETA 1583].

Tudi škof Francesco Zeno (1660–1680), zgledni nadaljevalec idej svojih predhodnikov, je dal škofijskemu sedežu svoj pečat. Kot del dvorca je zgradil oratorij sv. Aleksandra, ki je služil kot zasebna kapela.

Na tem mestu navedimo še Naldinijeve posege v škofijsko palačo: novo kapelo, posvečeno sv. Tomažu Villanovskemu, ki je – kot sam pravi – »dostopna ob vsaki uri, ne da bi se izpostavljali neprijetnostim dežja ali vetrov«;v glavno dvorano je postavil portrete svojih predhodnikov na škofovskem sedežu, kar si ponovno lahko razlagamo kot njegovo globoko pripadnost škofiji, (Do danes se jih je ohranilo 15 in so razstavljeni v glavni dvorani škofijske palače) in obnovil je škofijsko kancelarijo, ki je bila že popolnoma opuščena in »kot taka skorajda povsem pozabljena«:

[F. PAOLO NALDINI PAT.
JUSTINOPOLITANSKI ŠKOF,
JE SPOMENIKE SVOJEGA TRGA,
KI SO POTEM, KO JE BILA KANCELARIJA PRIMERNEJE POSTAVLJENA,
RAZTRESENI PROPADALI,
POVRNIL NA NJIHOVO VEČNO MESTO
LETA GOSP. 1690, V ČETRTEM LETU ŠKOFOVSKEGA MANDATA].

Pri rekonstrukciji podobe in prostorov tako semenišča kot nekdanje škofijske palače so nam v pomoč delno na novo odkriti načrti stavb, ki jih hrani Škofijski arhiv Koper. Prvi jih navaja Darko Darovec v poročilu o delu na fondu Kapiteljskega arhiva Koper v Pokrajinskem arhivu v Kopru, namenjenem restituciji leta 1991.Ohranjenih je pet načrtov, datiranih 15. junija 1858.

Načrti iz sredine 19. stoletja verjetno še najbolje kažejo obe stavbi, kot ju je videl škof Naldini. Vrisana je tako kapela sv. Tomaža, ki jo je sam postavil, kot tudi stopnišče in portal, ki sta edina preživela prenovo konec 19. stoletja. Škofijski palači je pripadal tudi relativno velik vrt, od katerega se je do danes ohranil le majhen del. Tudi na načrtu z izrisom fasade sta dobro vidna stopnišče in vodnjak, ki ga je dal postaviti škof Assonica.

Načrti predstavljajo novo poglavje v raziskavah koprskega semenišča, od stavbe katerega se ni ohranilo nič, hkrati pa podpirajo nadaljnji študij o različnih fazah in posegih na škofijski palači. Obe stavbi sta bili namreč doslej deležni le bore malo temeljnih raziskav, še najpogosteje sta bili vključeni v splošne preglede in vodnike.

Vir:
Kamin kajfež, Vesna. Škof Paolo Naldini (1632–1713) med Padovo, Rimom in Koprom: ustanovitev semenišča in prenova škofijske palače: Oddelek za arheologijo in dediščino, Fakulteta za humanistične študije, Univerza na Primorskem, Titov trg 5, SI–6000 Koper
vesna.kaminkajfez@gmail.com

http://ezb.ijs.si/fedora/get/ezmono:sd18z15/VIEW/