Rokavci
Tik preden se jugovzhodno pobočje marežganskega hriba dokončno ustavi v strugi reke Rokave, naletimo na stare domačije zaselka Rokavci. Danes, ko je vas skorajda prazna, je gozd dodobra prodrl med hiše.
Po izročilu naj bi bil ta marežganski zaselek najdlje poseljen. Priimek Krmac se pojavlja v Bečancih, Plahutih in seveda Krmcih. Iz tega domačini sklepajo, da so prvi prebivalci prišli iz Čenturja, najprej poselili Rokavce in se nato razpršili po pobočju vse do slemena. Za Rokavce se govori, da so se dokaj uspešno upirali kužnim epidemijam, ki so razsajale v petnajstem stoletju, saj je v okolici obilo izvirnih vodnjakov.
Nad Rokavci se je pred več kot sto leti utrgal plaz, ki je ogrozil nekatere rokavske hiše. Takrat so območje plazu predali občini. Tako je celo pobočje nad zaselkom dobilo ime Komunela, ali po domače Kamenela.
Da bi se ločili med seboj, so si Rokavci nadeli družinska imena ali nadimke. Tako so se med seboj prepoznavali kot Rokavci, Bančiči in Kleščarji. Vsega skupaj je bilo sedem družin v zaselku. V vsaki domačiji pa je bilo po sedem do deset otrok. Najbogatejši na vasi so imeli vola, drugače pa je bila vas nekoliko bolj skromna.
Po pripovedovanju domačinke Pine Koren, ki se je iz Rokavcev poročila v Babiče, sta bili v vasici dve pravi šavrinki. Ti dve gospodinji sta hodili po Notranji Istri zbirati jajca in jih nato prodajali v Trstu. Iz Trsta pa sta prinesli blago in druge artikle, ki so jih preprodajali v notranjost. Kmetijstvo je bilo skromno, saj so Rokavci v globoki grapi in vidijo le malo sonca. Poleg tega pa so bile parcele od nekdaj zelo razdrobljene in niso omogočale smotrnejšega kmetijstva. Kar se je pridelalo, je bilo le za domačo rabo. Zato so možje, pa tudi žene
redno hodili na "žrnade" k okoliškim kmetom.
Na ozemlju Rokavcev sta delovala dva mlina. Eden, imenovan Pr Ježu, je deloval nekoliko više po rokavskem toku proti loparski vali. Drugi pa je bil niže, tik preden Rokava naredi dva ostra zavoja in steče pod cesto za Boršt ter naprej proti Škrlinam.
Rokavci imajo tudi burno zgodovino za časa druge svetovne vojne. Takrat je v okolici zaselka deloval Mornariški odred Koper. Rokavci pa so se še posebej izkazali, ko so za nekaj dni čuvali ameriškega pilota Charlesa R. Doughertya.
Danes domačinov ni več, saj so pomrli ali pa so se odselili. Zato so hiše prazne in jih počasi načenja zob časa. Kljub temu vsaka zase skriva svoje posebnosti. Nekateri se skušajo vrniti in so si ob zaselku zgradili vikende. V zaselku živi gospa Vera Klemenčič, ki vodi Slovensko društvo za globinsko psihoterapijo SDGP, ki ima v Rokavcih tudi sedež. Društvo deluje v sodelovanju s Slovensko krovno zvezo za psihoterapijo Maribor in Praxis für Koerper und Psychotherapie Berlin.
Električna napeljava je prišla v Rokavce šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Rižanski vodovod, pa za enkrat še ne sega do sem.
Viri:
http://www.koper.si/index.php?page=static&item=2001369&tree_root=4 in http://www.koper.si/index.php?page=znamenitostiinatrakcije_single&item=2002340&id=20872
Tekst: Salvatore Žitko
Projekt »POSTAVITEV INFORMATIVNIH TABEL IN INFO PANOJEV OB KULTURNIH ZNAMENITOSTIH V ZALEDJU MESTNE OBČINE KOPER« delno sofinancira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja. Za vsebino projekta je odgovorna Mestna občina Koper. Organ upravljanja za Program razvoja podeželja RS 2007-2013 je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
Podrobnosti poti:
Podpirajo nas
