Piran palača Trevisini

Mogočna neoklasicistična palača Barbojo Trevisini na Kidričevem nabrežju v Piranu je bila zgrajena leta 1826.

Trevisinijeva, s celim imenom Barbojo Fonda Trevisinijeva, palača stoji na nasutju ob zunanjem piranskem pristanišču. S svojo arhitekturno podobo in mogočnostjo na izstopajoči lokaciji priča o bogatem življenju prebivalcev Pirana, ki so odigrali pomembno vlogo v zgodovini mesta.

Glavnino sredstev za gradnjo palače je prispeval visoki mestni solni uradnik Giuseppe Barbojo, lastnik številnih solnih polj, predsednik Solnega sveta Dvajsetih in nekaj časa tudi piranski župan. Palača, ki je bila zasnovana in zgrajena v letih 1824 in 1826, je ime dobila po njenih zadnjih večinskih lastnikih, članih družine Trevisini. Notranjost stavbe je bila prvotno okrašena v modnem slogu neoklasicističnih poslikav. Zunanjost stavbe je ostala od začetkov nespremenjena, notranjost pa je bila bila v drugi polovici 19. stoletja preoblikovana v večstanovanjsko hišo različnih lastnikov, ki so vsako etažo posebej predelali in poslikali. S konstrukcijsko prenovo stavbe leta 2002 je palača ponovno pridobila izvirno dekoracijo glavnih prostorov.

V zidovih se v glavnem pojavljata dva tipa zidov: zidovje iz klesanega kamna in mešano zidovje, sezidano iz opeke in kamna. Tanjši notranji nosilni zidovi so opečni. Večina kamnitih zidov je bila med prenovo injektirana, prvotni leseni stropovi, ki so bili zgrajeni brez gramoznega nasutja za protipožarno zaščito, pa so bili nadomeščeni z armiranobetonskimi ploščami. Za boljšo potresno odpornost so bile vgrajene tudi vodoravne potresne vezi, ki so skrite v nosilnem zidovju.

Njena prenovitev v letu 2002  z odkrito in prezentirano klasicistično dekoracijo v notranjščini, pomeni velik uspeh, saj poleg prenovljenih Tartinijeve in Apollonijeve palače predstavlja že tretji  primer uspešne prenove in prezentacije meščanske profane  arhitekture v Piranu. O vseh teh prenovljenih palačah lahko rečemo, da pričajo o dokaj  visoki življenjski ravni meščanov, ki so se zgledovali po načinu življenja beneških patricijev.

Trevisinijeva palača je, podobno kot Tartinijeva, zrasla iz bogastva bele soli, saj je tudi zanjo glavnino sredstev prispeval visoki mestni solni uradnik. Giuseppe Barbojo, lastnik številnih solnih polj, predsednik solnega sveta dvajsetih. Nekaj čaa tudi piranski župan. Trevisinijeva velja za palačo enotnega liva. Ime je sicer dobila po njenih zadnjih večinskih lastnikih, članih družine Trevisini, ki jo srečamo v Piranu v drugi polovici 19. stoletja, prava naročnica mogočne neoklasicisitične palače pa je bila družina Barbojo - Fonda, ki je zrasla s poroko hčerke Giuseppa Barbojo z Apollonijem Fondom. Da je stavbo končal Apollonio Fonda pričata

Palača ko taka pa je s svojo zajetno stavbno maso in poudarjeno obodno partijo srednje osi bila tudi prva nosilka slogovnih preoblikovanj in preglasovanj srednjeveškega mestnega tkiva, ki so se v drugi polovici 19. stoljetja vrstila na osrednjem trgu in nabrežjih. Tako kot sta za njen zunanjščino značilni rahlo izstopajoča vhodna partija in oblikovno podčrtana srednja os, pa na drugi strani njeno notranjščino odlikujejo mogočno stopnišče, imeniten piano nobile in poslikane dvorane v višjih nadstropjih. Zunanjščina stavbe je ostala od začetko nespremenjena, medtem ko je bila notranjščina v drugi polovici 19. stoletja preoblikovana v večstanovanjsko hišo različnih lastnikov, ki so vsako etažo posebej predelali in okrasili.

S prenovo je palača ohranila osnovno členjenost notranjih prostorov in ponovno pridobila izvirno dekoracijo glavnih prostorov. Vse s prenovo odkrite in prezentirane poslikave v osrednjem traktu stavbe izvirajo iz čaa njenega nastanka in s svojo klasicistično in anlikizirano motiviko spominjajo na podobne poslikave na širše vplivnem območju tržaškega neoklasicizma. Preostale poslikave, ki so bile snete in dokumentirane, pa so naročali kasnejši lastniki posameznih etaž, med katerimi so prevladovali advokati in notarji družine Trevisini. Ti so bili verjetno tudi naročniki zadnjega slikarskega dejanja v palači, neobaročnega naslikanega stropa v osrednji dvorani prvega nadstropja.

S prenovljeno Trevisinijevo palačo se odpira novo pomembno kulturnozgodovinsko poglavje iz bogate zgodovine mesta in njegovih meščanov. Prezentirane dekoracije v njeni notranjščini govorijo o visoki kulturni ravni nekdanjih premožnih meščanov, ki so pripadala enotnemu beneško vplivanemu in tržaškemu kulturnemu prostoru.

Lokacija:

Ulica Janka Premrla - Vojka 1. Na nasutem delu Cankarjevega obrežja me ulico Janka Premrla - Vojka in Engelsovo ulico, z glavno fasado obrnjeno proti morju.

Vir:
Weiss, P. 2010: Palača Trevisini v Piranu. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/289-palaca-trevisini-v-piranu.

Hoyer, S. A. 2002: Obnovljena Trevisinijeva palača v Piranu. Piran. [COBISS-ID 226548