Piran palača Apollonio (Zaccaria - Ravasini)
Nastala je z združitvijo dveh objektov in dozidavo na takratnem praznem prostoru proti morju. Nad vhodnimi vrati nameščena baročna kamnita plošča z grbom in napisom poroča o uspešni prenovi palače leta 1693. Ob temeljitih raziskavah notranjščine so bile odkrite neoklasicistične poslikave iz prve tretjine 19. stoletja.
Kot v drugih palačah se tudi tu kažeta ambicioznost premožnejših piranskih družin pri urejanju stanovanjskih prostorov in neposredna povezava z modnimi trendi v Benetkah. Palača predstavlja eno najpomembnejših profanih arhitektur mesta Pirana.
Sondažne raziskave notranjščine, ki so po Tartinijevi hiši ponovno dokazala visoko stanovanjsko raven piranskih meščanov in neoklacicističnega obdobja. Gre namreč za v celoti poslikano notranjščino reprezentančne baročne palače, ki je bila zasnovana ob koncu 17. stol. in v baroku večkrat predelana. Sondažne raziskave, ki tečejo od decembra 1. 1990 pa kažejo, da so bili vsi prostori poslikani v začetku 19. stol.
Zaenkrat lahko trdimo, da poslikave segajo v neoklasicistični čas, poslikava v drugrm nadstropju pa je tudi datirana z
Palača Zaccaria-Ravisini (tudi palača Apollonio, Apolonijeva palača, tudi palača Ulica svobode 24) se nahaja v mestni četrti Marčana. Novembra in decembra 1998 so bila opravljena arheološka sondiranja v pritličju palače Apollonio, s čimer naj bi osvetlili stavbno rast palače. Med izkopavanji so uspeli natančno določiti potek mestnega obzidja. Arheološke raziskave palače so z materialnimi dokazi potrdile vsaj štiri stavbne faze razvoja palače. Starejši del datira iz leta 1693, kakor poroča napisna plošča na eni izmed fasad. Ta del stavbe ima z razliko od mlajšega kamnit zoborezen strešni venec, bogateje profilirane kamnite podokenske konzole, lep kovan balkon, na zahodni fasadi pa portal z bogato dekorirano baročno kartušo in napisom, ki govori o zidavi tega spomenika.