Piran gledališče Giuseppe Tartini

Prvotno je bilo mestno gledališče predvideno na prostoru nekdanje Mestne hiše oziroma za njo. Zgradili so le novo Občinsko palačo, prostor, ki je bil predviden za izgradnjo gledališča, pa je ostal nepozidan; danes je tam Zelenjavni trg. Načrt za Tartinijevo gledališče je delo Gioachina Grassija in Giacoma Zamattija, s poslikavo pa je sodeloval tudi slikar Napoleon Cozzi.

---

Odprli so ga leta 1910. Vhodni prostor in gledališka dvorana sta arhitektonsko razkošno urejena in obogatena s poslikavami (grške boginje, cvetje itn.) 

Piranska gledališka stavba je zanimiv primer dovolj ambiciozne provincialne arhitekture na obrobju habsburške monarhije iz obdobja, ko so secesijske oblike začele nadomeščati historistične oblike. Obe slogovni usmeritvi se na stavbi prepletata brez ostrih ločnic. Stavba je sestavljena iz več manjših enot, ki so zasnovane na pravokotnih tlorisnih ploskvah. Osrednji del zavzema dvorana za občinstvo, pred katero je nekoliko nižji vhodni del, na začelni strani pa je odrski prostor. Temu nizu sta na južni obmorski strani na nekoliko dvignjeni terasi dodani še manjši enoti kavarne in pomožnih prostorov, ki obsegajo skladišče, sanitarije, interno stopnišče, garderobe in hišniško stanovanje. Zunanjščina stavbe zlasti s stopničastim oblikovanjem stavbnih mas jasno kaže na razporeditev vsebin v notranjosti.

Na zunanjščini so glavni arhitekturni poudarki osredotočeni na glavni fasadi, ki je simetrično zasnovana in do neke mere spominja na znamenito gledališče (Festspielhaus) v Bayreuthu na Bavarskem, zgrajeno med leti 1872 in 1876.

Dostop v notranjščino gledališke stavbe je urejen skozi manjšo banjasto obokano vežo. Ob njenih straneh vodita dvoramni stopnišči v nadstropji. Veža se odpira v dvorano, ki je zasnovana kot longitudinalen visok prostor na pravokotni talni ploskvi z lahno proti odru spuščajočo se talno površino parterja. V bližini glavnega vhoda sta v dvorani simetrično postavljeni reprezentančni zaviti stopnišči, ki vodita na balkon in k ložam ter do vrhnje galerije. Polkrožno sklenjeni balkon, ki obteka dvorano na treh straneh, počiva na tankih železnih stebričih z dekorativnimi kapiteli. Obe stranici balkona sta opremljeni s po šestimi ložami.

Več pa na tej povezavi.

Gledališka stavba,

predvsem zaradi odsotnosti stalnih gledaliških skupin, ni prav dolgo rabila namenu, za katerega je bila zgrajena. Že v dvajsetih letih 20. stoletja so jo začeli uporabljati tudi za predvajanje nemih kinematografskih predstav, pozneje pa je vse bolj dobivala značaj javne mestne dvorane, v kateri so prirejali razna srečanja, praznovanja in plese. Med letoma 1960 in 1963 so stavbo temeljito prenovili in predelali ter ojačali njeno gradbeno konstrukcijo. Stavbo so prilagodili funkcionalnim potrebam časa, ob tem pa zaradi želje po prilagajanju aktualni modernistični estetiki odstranili tudi številne secesijske dekorativne elemente; zlasti štukaturne dekoracije v vhodni veži in svetilke ter ograje iz kovanega železa na balkonu dvorane. V največji meri so predelave prvotno podobo zabrisale na zunanjščini, kjer so odstranili vse poslikave, zazidali okrogla okna glavne fasade in jih nadomestili s kvadratnimi ter spremenili okenske odprtine kavarniškega dela. Slednjemu so na zahodni strani povečali obstoječ prizidek, povečali pa so tudi teraso pred kavarno. Tako preurejeno stavbo so več desetletij uporabljali predvsem za predvajanje kinematografskih predstav, nato pa so jo v devetdesetih letih 20. stoletja opustili in zaprli za javnost.

Zanemarjeno stavbo so med letoma 1998 in 2000 temeljito prenovili. Pri tem so s pomočjo ohranjenih originalnih načrtov in starih fotografij skušali zlasti glavni fasadi vrniti nekdanjo podobo. Uničenih dekorativnih poslikav zaradi pomanjkljivosti historične dokumentacije niso obnovili, ampak so jih le nakazali z modro in belo toniranimi ploskvami. Obnovili so tudi kavarniški prizidek, ob njem pa zaradi uporabnih razlogov ohranili povečani nadstropni prizidek na zahodni strani. Na celotni stavbi so na zunanjščini in v notranjščini na osnovi stavbnih raziskav obnovili prvotno barvno podobo. Zunanjščina je takrat ponovno dobila prevladujoč okrast ton. V notranjščini so obnovili štukaturno okrasje in ponovno namestili kovinske ograje na balkonu dvorane. Po prenovi stavba rabi predvsem za prirejanje konferenc, simpozijev, seminarjev, podjetniških prezentacij, proslav, koncertov in sprejemov. V parterju dvorane je nameščenih 180 sedežev, na balkonu, v ložah in na galeriji pa je skupno še 120 sedežev. Stavbo upravlja ustanova Avditorij Portortorož.

Vir:
http://www.portoroz.si/si/dozivetja/kulturne-znamenitosti/palace
http://www.theatre-architecture.eu/res/archive/031/003733_05_029057.jpg?seek=1253883686