Piran Benečanka
Benečanka je ljudski naziv za rdečo hišo, ki stoji na robu Tartinijevega trga v Piranu, na stičišču z Ulico IX. korpusa. Predstavlja najlepši primerek beneškogotske arhitekture v Piranu in je najstarejša ohranjena hiša na Tartinijevem trgu.
Stavba je bila zgrajena sredi 15. stoletja, njeni naročniki pa so izhajali iz družine Del Bello, ki je sodila med premožnejše piranske patricije.
Je edini ohranjeni primer beneško-gotske stavbe, ki so obdajale stari mandrač. Pritličje stavbe, ki gleda proti trgu, kaže svobodno inesomerno členjenost 'arhitektonskih prvin, čeprav ne moremo trditi, da ne brez premišljene zgradbe pročelja v celotnem izrazu. V prvem nadstropju se skoraj v osi stavbe odpira trifora v pravokotnem kamnitem okviiru z zobčasto obrobo. Struktura trifore odseva bogatost dekorativnega detajla. Podobna je vogalna bifora, ki ima balkon z obdelano kamnito ograjo in galerijo dekorativnih glavic, ki ga nosijo tri močne sestavljene konzole. V drugem nadstropju se na pročelju ob grbu, ki je vpet v osi stavbe, odpirata na levi in desni strani dve oblikovno izredno bogati gotski monofori v pravokotnih okvirih, obrobljenih z zoborezom. Monofori imata močno izstopajoči kamniti polici, ki ju nosita po dve konzoli z levjimi glavicami. Kamniti napušč, ki je ob robu dekorativno obdelan, nosijo enostavne profilirane konzole in poteka po robu vseh fasad. Na fasadi, ki gleda proti stavbi Mestne galerije, je poleg dveh enostavnih pravokotnih oken v obeh nadstropjih omeniti še monoforo s štrlečim podstavkom in trilistnim sklepom in s perjandco na vrhu.
Napis »Lasa pur dir«
Med oknoma drugega nadstropja je vzidana kamnita plošča s stoječim levom, ki med šapama drži napis z reklom: Lasa pur dir (Pusti, naj govorijo). Pod levom je grb z inicialo B. Po napisu je stavba dobila vzdevek Lasa pur dir, okoli nje pa se je spletla tudi posebna zgodba, po kateri naj bi se mlado piransko dekle zaljubilo v bogatega beneškega trgovca. Zlobni piranski jeziki so dekletu grenili življenje v času izvoljenčeve odsotnosti. Ker se mu je venomer pritoževala nad verbalnim nasiljem, ki ga je morala prenašati, si je šaljivi trgovec nekaj izmislil. Na hišo, kjer sta se dobivala, je dal v posmeh vsem opravljivcem vzidati kamnito ploščo z že omenjenim napisom, ki stoji še danes.
Stari mestni časi
Pirančanki Gordani Mlakar, ki je gonilna sila tamkajšnjega kulturnega društva Čikule čakule, je skupaj z zakoncem Alverinom v sklopu tega društva in ob precejšnjem razumevanju občine za avtentično oživljanje starega jedra uspelo ustvariti
novo ponudbo Pirana. Obiskovalci se tako lahko sprehodijo po njenih prej zaprtih in suhoparnih, zdaj pa bogato opremljenih sobanah in ob spremstvu vodnikov v tradicionalnih meščanskih srednjeveških kostumih spoznavajo zgodbo o prelepi Pirančanki Dolcetti ter bogatem beneškem trgovcu, ki ji je stavbo zgradil v dokaz svoje ljubezni.
»Bilo je obdobje, ko so Benečanko klicali Casa d'oro, in zdaj, ko intenzivno proučujemo njeno preteklost, ugotavljamo, da je bil beneški trgovec, ki jo je zgradil za svoje dekle, iz rodbineDel Bello,« navdušeno pripoveduje Mlakarjeva, »četrt stoletja sem sanjala o tem, da bi se morala na balkonu Benečanke turistom v srednjeveškem kostumu prikazati lepa Pirančanka, ki je očarala beneškega trgovca. Vesela sem, da nam je uspelo obuditi to legendo in z njo vrniti Piran v njegove stare čase, ko je bil tudi bogato trgovsko mesto.«
Da je bilo mesto res bogato, dokazuje notranja oprema, ki jo je poiskal prizadevni piranski starinar Goran Mijić. »V pritličju je v salonu za sprejeme gotska skrinja iz okoli 1500. leta, tam so miza, dve kredenci in šest stolov v slogu neorenesanse,« pojasnjuje in nas popelje naprej v garderobno sobo, kjer je omara s kostumi, narejena v stilu zgodnje renesanse, ter poleg nje prav tak počivalnik, sledi vstop v spalnico z baročno posteljo z baldahinom, ki je stara kakšnih 100 let, tam je še baročni tabernakelj iz okoli 1750. »Ta zelo redki kos je prav iz Benetk, pravzaprav se ga ne da ovrednotiti, in tak je še beneški tabernakelj iz furnirja v orehovini v sosednji sobi iz istega obdobja,« našteva Mijić, ki je tudi s preostalo opremo, pa naj gre za lestence ali stare slike, med katerimi je tudi v olju upodobljena veduta od Portoroža do Pirana iz okoli leta 1850, poskrbel, da so prostori opremljeni v stilu zlate dobe Pirana od srednjega veka naprej. Benečanka vabi na oglede, ponuja sprejeme, izposojo srednjeveških kostumov ter je zanimiv primer novih prijemov piranskega turizma, ki ga spodbujajo domačini. Kot je pokazalo odprtje, z njo oživlja tudi ulica Carrara Grande, ki se od Tartinijevega tega vzpenja proti cerkvi in gosti vse več ateljejčkov ter trgovinic.
Viri:
https://sl.wikipedia.org/wiki/Benečanka
http://www.slovenskenovice.si/bulvar/domaci-trac/micna-pirancanka-spet-caka-beneskega-trgovca
Podrobnosti poti:
Podpirajo nas
