Muzej Solinarstva
Muzej solinarstva v Sečoveljskih solinah
Muzej zajema kanal Giassi in Cavano 131 s pripadajočimi solinskimi hišami in ploščadmi, na katerih le-te stojijo. V okviru muzeja so obnovljeni tri stavbe in dve solni polji s skupnim kanalom za dovajanje morske vode.
Ger za zaključeni enoti, ki sta pripadali hiši št. 61. Vsako solno polje je sestavljeno iz bazenov 1., 2., 3. in 4. stopnje izparevanja, zbirnega bazena - "vaške" v osrednjem delu ter iz 14 poslužnic in prav toliko kristalizacijskih bazenov. Enoti sta v osrednjem delu povezani s pretočnimi žlebovi v skupen sistem prečrpavanja vode iz zbirnega bazena preko kanala v poslužnice. Vsi leseni deli: vetrna črpalka in zapornice različnih oblik in velikosti so bile izdelane v mizarski delavnici Obrata Soline po vzoru ohranjenih originalov. Sestavni del je dovodni jarek za morsko vodo - "fassado", kot tudi "libador", bazen v bližini hiše, kamor je odtekla odpadna voda, ki je ostala po kristalizaciji. Sanirani so bili obstoječi kamniti deli glavnih zapornic med kanalom in muzejskim solnim fondom.
O muzeju
Muzej solinarstva v Sečovljskih solinah leži v kraju Parecag, v najjužnejšem predelu solin Fontanigge, na desnem bregu kanala Giassi. Južno ga omejuje nova struga reke Dragonje, na zahodu morje.
V eni od obnovljenih hiš je stalna etnološka zbirka, po vsebini rekonstrukcija enonadstropne solinske hiše, ki ohranja podobo iz časa pred prvo svetovno vojno. Iz pritličja stavbe, v katerem so shranjevali sol ter orodja, vodi leseno stopnišče v nadstropje; tam so bivalni prostori, kuhinja in soba, ki skušata z ambientalno muzejsko postavitvijo ohranjati podobo vsakdanjega interierja solinarske hiše. Vsi prostori v nadstropju so navzgor odprti, brez stropov, v prostoru, namenjenem počitku, so prikazani tudi izseki iz vsakdanjega življenja v solinah.
Druga obnovljena stavba je namenjena spravilu orodja, skladiščenju soli, pridelane na muzejskem solnem polju, ter prostorom za solinarje in udeležence mednarodnih mladinskih delovnih taborov.
V nekdanjem pritličnem skladišču ob severnem delu kanala Giassi pa je postavljena stalna razstava, ki prikazuje zgodovinski oris solinarstva ob istrski obali. S pomočjo risb in fotografij ponazarja delo na solinah Fontanigge in Fazan ob koncu petdesetih in v začetku šestdesetih let 20. stoletja. Obnovljen solni fond omogoča pridobivanje soli na star način, individualno v okviru zaključene proizvodne enote in s starimi orodji ter pripomočki, tako kot so sol pridobivali po srednjeveškem postopku vsaj od leta 1377 pa vse do šestdesetih let 20. stoletja. V okviru Muzeja solinarstva je bila po vzoru starih izdelana tudi nova vetrna črpalka, ki je danes še edina delujoča črpalka za črpanje slanice na vetrni pogon na slovenski obali.
Začetki zamisli o muzeju solinarstva na slovenski obali segajo v šestdeseta leta 20. stoletja, torej v čas opustitve solin na območju Fontanigge. Muzej solinarstva kot izpostavo Pomorskega muzeja Sergej Mašera so odprli leta 1991, že čez tri leta pa se je uvrstil celo v ožji izbor za nagrado Evropski muzej leta. V muzeju od leta 1999 kot
dodatni način varovanja in popularizacije kulturne dediščine Sečoveljskih solin potekajo tudi mednarodni prostovoljni delovni tabori, na katerih udeleženci vsako leto znova pridobivajo sol na srednjeveški način. Pomorski muzej si zato že nekaj let prizadeva obnoviti četrto solinarsko stavbo, ki naj bi bila namenjena bivanju prostovoljcev, dijakov, študentov in raziskovalcev, želijo pa tudi, da bi se pobiranje soli podaljšalo na celo poletje.
Solinarstvo
Najstarejši piranski rek se glasi: »Piran xe fato de sal!« Piran je nastal iz soli.
Kdaj so v Piranu začeli pridelovati sol, ni mogoče ugotoviti, zagotovo pa lahko trdimo, da so Pirančani veljali za marljive in delavne solinarje, ki so sloves mesta s soljo ponesli daleč po svetu.
Poleg ribištva in obrti je prav tradicionalno solinarstvo omogočalo razcvet mesta. Zaradi pridelovanja soli v oddaljenih solinah so se meščani morali v času solne sezone preseliti v solinarske hiše, ki so stale v neposredni bližini solnih polj.
Tako so imeli dve bivališči: mestno v času zime, pred poletjem pa so se s svojimi ladjicami odpravili v soline, kjer so ob delu dočakali jesen.
Bivanje v solinah so si uredili v kamnitih hišah, kjer so imeli vse najnujnejše za življenje in delo na solinah. V temnih kleteh so skladiščili pridelano sol, v majhnih izbah so si privoščili kratek nočni počitek. Gospodinje so pekle kruh v posebnem kaminu za hišo.
Muzej
Kratek izsek iz življenja solinarjev prikazuje Muzej solinarstva, kjer si lahko ogledate obnovljeno solinarsko hišo in stari način pridelovanja soli.
Ogled je mogoč z vodenjem v slovenskem, italijanskem ali angleškem jeziku. Ogled traja približno 1 uro.
Cenik:
V prvi sezoni (1. 4. - 31. 10.)
Odrasli: 7,00 €
Dijaki, študenti, upokojenci: 5,00 €
Otroci do 6. leta: brezplačno
V drugi sezoni (1. 11. - 31. 3.)
Odrasli: 6,00 €
Dijaki, študenti, upokojenci: 4,00 €
Otroci do 6. leta: brezplačno
Brezplačno za obiskovalce - do Muzeja solinarstva s kolesom
Ob vstopu v Krajinski park Sečoveljske soline v predelu Fontanigge je na voljo 25 koles za brezplačno izposojo. Obiskovalci lahko na vhodu prevzamejo kolo in se v desetih minutah pripeljejo do solinarskega muzeja.
Več pa na tej povezavi.
Viri
Mateja Habinc (Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani)
Podrobnosti poti:
Podpirajo nas
