Mestno pristanišče Piran
Mestno pristanišče Piran je že od nekdaj eden od simbolov tega obmorskega mesta.
Piransko pristanišče leži na severni strani mesta. Sestavljeno je iz dveh delov, zunanjega in notranjega bazena (Navtični vodnik…, 2005). V zunanjem delu pristanišča je bila globina morja večja, zato je bilo to primerno sidrišče za večje trgovske in vojaške ladje (Bonin, Hoyer, Terčon, 1993). Nekoč se je pristanišče zajedalo še globlje v polotok. Notranje pristanišče (mandrač, mandracchio) je zavzemalo skoraj vso površino današnjega Tartinijevega trga in je predstavljalo pomembno sestavino pristanišča (Bernik, 1968). Zaradi plitvejše globine morja so imeli tu svoje jadrnice ter ladje zasidrane meščani Pirana (Bonin, Hoyer, Terčon, 1993).
Glavni orientirji pri vplutju so svetilnika rdeče in zelene barve ob vhodu v pristanišče, izstopajoči cerkveni zvonik cerkve sv. Jurija in ostanki obzidja na vzpetini vzhodno nad pristaniščem. Zunanji, večji del pristanišča je zaščiten s 165 m dolgim zahodnim valobranom, z jugovzhodne strani pa ga zapira nekoliko krajši mednarodnega mejnega prehoda s črpalko za gorivo. Med koncema obeh pomolov je z dvema svetilnikoma označen ozek vhod v pristanišče.
Skupno premore piransko pristanišče 290 urejenih privezov. Za dnevni vez jih je rezerviranih okoli 40 ob obeh zunanjih pomolih in ob notranjem pomolu. Pristanišče je dobro zaščiteno pred vsemi vetrovi, le vetrovi jugozahodne smeri lahko povzročijo močnejše valovanje tudi znotraj pristanišča.
Prva poročila o pristanišču segajo v leto 1483 (Bernik, 1968). V času
nadvlade Beneške republike je prav po zaslugi pristanišča Piran postal pomembno stičišče poti med severno Istro in ostalimi kraji na jadranski obali. Hkrati je bila odprta pot v čezmorske dežele, razvita je bila trgovina s soljo, oljem, vinom in ribami, pa tudi živahen potniški promet. Po propadu Beneške republike in vzponu Trsta je pomorski promet v Piranu izgubil na rasti, a popolnoma izginil ni nikoli (Bonin, Hoyer, Terčon, 1993).
Zunanje pristanišče je bilo skozi stoletja podvrženo več razvojnim stopnjam. Po letih 1343, 1540 in 1791 se je ena večjih zgodila v letih 1893 in 1894, ko so podaljšali zunanji pomol za 90 metrov ter z zgraditvijo še dveh pomolov del zunanjega pristanišča spremenili v zaprto pristanišče. Hkrati je z zasutjem mandrača pomen izgubil tudi dvižni most, zgrajen leta 1578, ki je povezoval mandrač z zunanjim pristaniščem, zato so ga porušili (Bernik, 1968).
Stare razglednice, večinoma z začetka 20. stoletja, predstavljajo pomemben vpogled v zgodovino razvoja piranskega pristanišča.
Viri:
http://www.kamra.si/Default.aspx?module=5®ion=5&id=1418
http://www.hidrografija.si/
Bernik, S. (1968). Organizem slovenskih obmorskih mest : Koper, Izola, Piran. Ljubljana: Mladinska knjiga ; Piran: Medobčinski zavod za spomeniško varstvo.
Navtični vodnik slovenskega morja in obale (2005). Ljubljana: Ministrstvo za promet Republike Slovenije.
Bonin, F. , Hoyer, S. A., Terčon, N. (1993). Piransko pristanišče: od starega mandrača do današnje podobe. Piran: Pomorski muzej »Sergej Mašera«.
Podrobnosti poti:
Podpirajo nas
