Mestni stolp v Kopru

Mestni stolp (zvonik) je danes priljubljena panoramska točka, ki ponuja čudovite razglede na okoliške kraje.
Do vrha vodijo 204 stopnice. Celotna višina je 54 m, razgledna ploščad pa je na 43 m višine.

Zvonik pravzaprav ne spada v sestav stolnice. Po prvotni funkciji je bil mestni obrambni in opazovalni stolp in je do 15. stoletja stal samostojno. Čeprav nekateri pisci omenjajo
gradnjo stolpa v začetku 15. stoletja, sodi po masivnosti in obliki v mnogo starejše obdobje. Take gradnje, ki v osnovi še vedno kaže značilne poteze romanske trdnjavske
arhitekture, namreč ni daleč naokoli.

Sklepam takole malo na prst. V bližini je patriarhov stolp, ali kar je od njega še ostalo, naslonjen na palačo de Bello, najstarejše romansko tkivo v Kopru, ki bi naj bil bivališče Oglejskega patriarha, ko je ta prišel na ogled svoje koprske posesti. Mestni komun je v istem času zgradil svoj obrambni stolp. Nekoliko dvignjen hodnik ga je, prek zidu z arkadnimi loki, povezoval s Pretorsko palačo in šele v 17. stoletju je dobil vrata v pritličju. Prej jih tu sploh ni bilo.

Kapitan in osebje mestne uprave se je lahko v primeru nevarnosti zateklo v mestni stolp. Danes o zidu z arkadnimi oboki ni sledu. Je pa takoj za njegovim nekdanjim položajem zrastel poslovni objekt s trgovino Mercator v pritličju, ki zapira glavni trg iz njegove zahodne strani tik ob mestni palači. Omenjam ga zato, ker se zaradi te novogradnje v starem mestnem tkivu, Koper za sedaj ni mogel vpisati v spisek Unescove svetovne kulturne dediščine. Arhitekt Edo Mihevc gor ali dol, tu ga je zgleda malo polomil.

Dotakniti se moramo stavbnega razvoja pretorske palače. V 13. stoletju je bila še vedno sestavljena iz dveh stavb – iz palače kapitana, ki ga je imenoval oglejski patriarh na levem krilu, ki ima zdaj gotsko kvadriforo in ki ga je končeval visok nazobčan stolp ter iz kasnejše manj imenitne občinske palače na desnem krilu.
Vir pove, da se je nekdanja kapitanova palača, ki se je sicer tudi še kasneje razvijala globlje kot

Malo preverjanja na terenu ne škodi. Če pogledamo današnji zvonik, potem opazimo na ravni pritličja in na ravni prve etaže (za kamnito izboklino po celi širini) vidno kamnito teksturo, ki odstopa od ostalega kamnitega ovoja. Lahko bi bila kasnejšega porekla, kot je ostali kamniti ovoj.

Več informacij dobimo iz notranje strani zvonika. Najprej je moč opaziti zidno vdolbino pod prvo lino – kandidatka za nekdanji prehod v mestni stolp v primeru nevarnosti.

Enaka vdolbina v zidu je tudi na ravni prvega nadstropja pod drugo lino. Dvomim, da bi se tu, že v drugem nadstropju zvonika »dvignjen hodnik prek zidu z arkadnimi loki, povezoval s Pretorsko palačo«, saj smo že kar visoko.

Bilo bi logično, da se je Pretorska palača povezovala z mestnim stolpom nekje v višini pritličja, kar je zopet vsak okoli pet metrov od tal.

Zvonik ima štiri osnovna nadstropja. Gornje je na vse strani odprto s kvadriforami. Više je terasa in zaključek z oglejsko kapo. Proti trgu je obrnjena ura, pritrjena sredi tretjega nadstropja. Do vrha vodijo 204 stopnice. Celotna višina dosega 54 metrov, na višini 43 metrov pa lahko poleg starega mestnega jedra občudujemo tudi razgled na daljno okolico Kopra, vse do Žusterne in Ankarana.

V stolpu je eden najstarejših zvonov pri nas (1333). Je mojstrovina beneške livarne mojstra Jakoba (verjetno sta ga ulila njegova sinova Nikolaj in Martin). Njegovo zvonjenje je bilo od nekdaj izmed vseh zvonov v okolici najbolj zveneče, oziroma, kot so pripovedovali je to "čudovit zvon z nepojmljivim glasom".

Vir:
Murko,Matija: Palača in patricijska hiša v Kopru. Zbornik za umetnostno zgodovino, nova vrsta IX, 1972, str. 23-44, VI-XVII.
Bončina, Iztok. Slovenska Istra, gradivo Obala za turistične vodnike, Turistična organizacija Portorož, 2013