Krkavče

Koprska občina se končuje kjer reka Dragonja zadnjič naredi ovinek preden se izlije v morje. Ob tem izpostavi šavrinske vzpetine, na katerih so posute Krkavče s svojimi zaselki.

Sama Vas, kot ji pravijo "Krkočani", leži na ozkem pomolu nad "krkočanskim" žlebom potoka Fenede, ki se dviga 191 m visoko nad dolino Dragonje.

Vasica leži na pomembni strateški točki, tako da je bil ta kraj poseljen že v antiki. Na sosednjem griču se je nahajalo gradišče, vzhodno od tega pa stoji znameniti krkavški kamen. Po pripovedovanju domačinov je tam stal grad, ki naj bi pazil nad dolino reke Dragonje. V času turških vpadov je bil postavljen stolp na živi skali okoli katerega je začelo rasti naselje, ki so ga zapolnili novi prebivalci. Ti so prišli zelo verjetno iz otoka Krka.  

Izvor imena vasi je po vsej verjetnosti keltski. Koren kar, kr' pomeni namreč skala, kamen; vas je res zgrajena na skali, kar je marsikje lepo vindo. Nadvse zanimiva pa je vaška arhitektura (iz kamna grajene hiše, ozke ulice, strehe krite s korci itd.), ki daje vasi poseben pečat. Obhod po vasi nam lepo prikaže značilnosti istrske arhitekture: kompleks »Na vratih« pod cerkvijo, dvonadstropno Kuzminovo hišo, hišo »Pod voutom« itd.

Vasi pripadajo zaselki Hrib in Abrami, Draga, Grič, Glavini, Mačkujek, Pršuti, Rov, Solne, Sv. Maver, Škrljevec ter Žvabi. Krkavče sodijo med starejše vasi Slovenske Istre, o čemer pričajo arheološke najdbe (mozaični tlak, opeke z žigi, kipci) na Gradišču pri Škrljevcu, kjer stoji znani »krkavški kamen«. Sicer pa so ob pokopališču nad vasjo našli nekaj ostankov iz rimske dobe in temelje sakralnega objekta iz 9. stoletja ter staroslovansko grobišče. Vas (Carcase, Carcauze) je bila utrjena že v času oglejskih patriarhov; leta 1210 je patriarh Wolfger utrdbo Krkavče z ozemljem vred podaril koprskemu plemiču Gavardu Gavardu, v drugi polovici 13. stoletja pa je to območje prišlo pod beneško oblast. Leta 1450 je Beneška republika podarila krkavško utrdbo z okoliškimi posestmi koprski plemiški rodbini Vittori, s katero pa so se vaščani pravdali skoraj dve stoletji zaradi previsokih dajatev in kršenja zakonov, ki so veljali za koprski komun.

Škof Paolo Naldini v svojem »Cerkvenem krajepisu« iz leta 1700 po Prosperu Petroniu povzema, da Krkavče niso prav velika vas, a imajo precej hiš in prebivalstva pa tudi bogat vir kristalno čiste in zelo bistre vode, ki v obilnih količinah izvira pod krkavškim kaštelom. Prav tako izvrstna je krkavška zemlja, na kateri poleg oljk uspevajo izborne trte, imenovane teran, ki so s svojimi plodovi vsakodnevno prisotne tudi v gosposkih jedilnicah.

Že v beneškem obdobju so bile Krkavče sedež župnije, h kateri so spadale dekanije Šmarje, Pomjan, Koštabona, Kaštel in Korte nad Izolo. Prebivalstvo se je ukvarjalo s poljedelstvom, živinorejo in trgovino, kraj pa se je začel gospodarsko in kulturno-prosvetno hitreje razvijati zlasti v 19. stoletju. Osnovna šola je delovala že leta 1823, leta 1854 pa so začeli graditi novo šolsko poslopje, tako da je vas leta 1862 imela nižjo osnovno šolo z 62 učenci. Ob koncu 19. stoletja so Krkavče dobile tudi pomožno šolo, ki so jo obiskovali tudi otroci iz Sv. Petra in Nove vasi. Majhno šolo je za otroke cele župnije zgradil tudi krkavški dekan in župnik Ignacij Počivalnik. Tik pred I. svetovno vojno pa je v vasi nastala tudi podružnica Družbe sv. Cirila in Metoda za Istro s svojo ljudsko knjižnico. S formiranjem novih občin so prišle Krkavče v okvir občine Pomjan, v tem okviru pa je delovala tudi krkavška župnija. Svojevrsten pečat je kraju zapustilo tudi glagoljaštvo. Krkavški župniki so brali sv. mašo v slovanskem jeziku do leta 1866; v župnišču hranijo glagolske listine iz 17. stoletja. 

Krkavče in okolica so zelo primerni za gojenje oljk. Ta dejavnost je že od nekdaj krojila življenje teh krajev. Terasasto obdelane površine še zdaj lepšajo pobočja gričev, ljudje pa se tudi danes ukvarjajo s to dejavnostjo.

Strnjena vas je

Krkavče obdaja zemlja, ki že s svojimi imeni nakazuje svojo namembnost. Severozahodno, na osojni strani, leži pobočje Orešje, kjer so se nahajali nasadi orehov, ki so dali temu "kosu zemlje" svoje ime. Severovzhodno ležijo vrtovi Na vratih, kjer še danes srečamo kakšno sadno drevo. Na drugi strani ceste je predel, ki nosi ime po oljkah črnicah t.j. V črnicah. Pod Črnicami smo že v Gradah, ki ležijo vzhodno pod vasjo. "Na kantone", kjer se vas konča, je predel, ki leži na konici pomola nad sotočjem potoka Fenede in hudournika Bržanke. Tukaj še danes kraljujejo oljčniki razporejeni v terasah.

Zanimivo je, da v Krkavčah skoraj ni bilo živine, saj je na vasi vladalo pomanjkanje prostora. Po drugi strani pa je okoliška zemlja nudila bogate njive, oljčnike in pašnike, kjer so "Krkočani" svoji živini gradili hleve ter lope za svoje orodje. Če je bila na teh parcelah prisotna voda, so se sčasoma začele graditi kortine, iz katerih so se nato razvili današnji krkavški zaselki.

Krkavče in okolica so od nekdaj živeli od pridelovanja oljčnega olja. Kmetije so bile raztresene po okolici, drva pa so se večinoma kupovala. Nekoč je tod potekala trgovska pot, ki je povezovala istrska obalna mesta z notranjostjo. Tako so tukajšnji prebivalci prali perilo za Buje, kjer so kupovali živino, semena in ostalo ter tam prodajali zgodnjo zelenjavo in sadje. Z Bujami so bili tako povezani, da so nekoč tja hodili v bolnišnico. Z obalo pa so se povezali kasneje, ko se je tam začela razvijati industrija in so v tamkajšnje tovarne hodili na delo.

Med vojnama so v vasi delovale trgovina, trafika, šola in kar tri torklje, ki so dopolnjevale vaško življenje, ki je sicer tukaj potekalo mirno in usklajeno z naravo. Običajne so bile t.i. "žrnade", ki so služile za plačilo usluge ali določenega dela pridelka in so se obdržale vse, dokler se je večina ljudi še uspevala preživljati s kmetijstvom.

Danes utrip na vasi kot tudi v okoliških zaselkih v največji meri kroji prostovoljno gasilsko društvo, ki ima sedež v vaškem domu nad vasjo. Še vedno prevladuje skrb za staro tradicijo. Poleg vaški "šagri", ki poteka drugo nedeljo v avgustu, domačini posvečajo posebno pozornost pustu. Za posebej skrbno in izvirno ohranjanje tradicije pa skrbi tudi muzej na Orešju - "Vrešju", kjer lahko dobimo vpogled v nekdanje življenje tukajšnjih Istranov.

Več o Krkavčah na njihovi spletni strani http://krkavce.webs.com/.

Gibanje števila prebivalcev:

Leto      1869 1900 1931 1961 1971 1981 1991  2002  2012  2021
Št. preb. 538   607  607   441   317   281   254    254   297    340

Viri:

 Prirejeno po: http://www.koper.si/index.php?page=static&item=2001369&tree_root=4 in Orožen Adamič, M. et  al. 1995. Krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana: DZS 

http://www.koper.si/index.php?page=static&item=2001369&tree_root=4 in http://www.koper.si/index.php?page=znamenitostiinatrakcije_single&item=2002340&id=20872

Besedilo: Salvator Žitko - Mestna občina Koper

Projekt »POSTAVITEV INFORMATIVNIH TABEL IN INFO PANOJEV OB KULTURNIH ZNAMENITOSTIH V ZALEDJU MESTNE OBČINE KOPER« delno sofinancira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja. Za vsebino projekta je odgovorna Mestna občina Koper. Organ upravljanja za Program razvoja podeželja RS 2007-2013 je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.