Koprske soline v zgodovinskih virih

Koprske soline v zgodovinskih virih in razvoj solinarske dejavnosti na območju med Bertoki in Srminom.

Koprske soline, ki so nekoč obsegale solinska polja ob spodnjem toku reke Rižane in ob izlivu potoka Badaševice v Koprski zaliv, so bile za mesto Koper dolga stoletja glavni vir gospodarskega dohodka.

Najstarejši zgodovinski viri, ki pričajo o pridobivanju soli in trgovanju z njo v koprski okolici, sodijo v srednjeveško obdobje, ko je Koper v 12. stoletju (natančneje leta 1182) prejel od beneškega doža Mastropietra za slaba tri desetletja posebno pravico pristanišča soli in do izvoza soli na celino (Bonin Z. 2009, 86). Koprčani so morali Benečanom zaradi solnega privilegija odstopiti tretjino dohodka od mitnine, z osvojitvijo Kopra pa so si prilastili ves dohodek (Darovec 2001, 72; Bonin Z. 2005, 285; 2009, 86). Šele 1413. je Koprčanom vnovič uspelo pridobiti dac na mudo, pa tudi drugače so bili privilegirani v trgovini s soljo, saj so z izjemo desetine, ki so jo morali dajati Benetkam, s soljo prosto razpolagali in jo prodajali v zaledje (Darovec 2001, 73).

Solinarska dejavnost je bila za mesto Koper tako pomembna, da so ji bili namenjeni celo posamezni členi Koprskega statuta iz leta 1423 (Bonin Z. 2005, 286, 287; Pahor 1957, 123–134). Tako noben meščan in prebivalec Kopra ni smel delati v drugih (razen koprskih) solinah. Ker je bilo delo v solinah izrazito sezonsko opravilo, so z odloki urejali tudi čas dela v solinah, saj so z deli na solnih fondih lahko začeli šele po polovici aprila, soli pa niso smeli začeti pobirati pred prvim majem oziroma solinarji ali lastniki fondov niso smeli po lastni presoji pobirati soli. Prav tako se na solnih fondih ni smelo delati pred sončnim vzhodom oziroma zahodom ali po njem. Na solnih poljih se ni smelo pobirati soli, preden je bilo to zabeleženo pri lastniku solin ali občinskem uradniku. Enako je veljalo za prodajo, saj noben kupec ni smel prejeti soli, preden je bilo to zabeleženo bodisi pri lastniku ali uradniku (Bonin Z. 2009, 86, 87).

Veliko podatkov o proizvodnji soli izvemo iz poročil koprskih podestatov beneškemu senatu. Proizvodnja soli je bila namreč v Beneški republiki državni monopol, zato so morali koprski podestati ob koncu mandata v poročilih beneškemu senatu poročati tudi o pridelavi soli in trgovanju z njo. Ko je bila trgovinska izmenjava z deželami v zaledju na višku, je v mesto letno prihajalo tudi po 30.000 tovornikov s 40.000–50.000 konji. Prebivalce Kopra so zalagali z živežem, v mesto pa se je stekalo tudi dosti denarja (Bonin Z. 2009, 97). Čeprav je bilo trgovanje s soljo državni monopol, so se Benečani zadovoljili z desetino koprske soli, ostal pridelek je šel v prosto prodajo (Darovec 2001, 73). Iz poročil podestatov od 16. do konca 18. stoletja so razvidni prihodki od solinarske dejavnosti mesta Koper in spremembe v davčni politiki Benečanov.

Pogosto so v poročilih koprskih podestatov omenjani tudi podatki o solnih površinah, solnih skladiščih in podobno. Iz poročil podestatov je mogoče razbrati tudi, kdaj je bila v solnih poljih koprskih solin slaba letina, pa kakšno je bilo stanje s skladišči soli (Bonin Z. 2009, 87), s kakšnimi težavami so se srečevali solinarji, kako je nevzdrževanje solin vplivalo na

Medtem ko je celotno istrsko solinarstvo ob koncu beneške uprave doživljalo krizo, je s prehodom pod avstrijsko oblast ter s tem tudi razširitvijo trga po letu 1797 ponovno oživelo. Nova državna oblast je ukinila limit in povečala ceno ter intenzivno pospeševala širjenje solnih fondov in proizvodnjo soli (Bonin Z. 2009, 97). V prvi polovici 19. stoletja so mnoge izmed istrskih solinskih polj ukinili (npr. Škedenj, Žavlje in Milje), medtem ko so koprske in piranske soline proizvodnjo še povečevale (Bonin Z. 2006, 80; 2009, 94).

V sredini 19. stoletja (1847) je konzorcij koprskih solin solna polja v celoti popisal in narejen je bil kataster lastnikov in najemnikov solnih fondov, iz katerega je razvidno, da je bilo v koprskih solinah tedaj 218 solnih fondov s skupno 3827 kavedini (Bonin Z. 2006, 84; 2009, 94).
Koprske soline so tedaj obsegale severovzhodno in južno obrežno zaledje Kopra in so se delile v deset predelov (Oltra, Campi, Risano, Srmin, Ariol, S. Girolamo, S. Nazario, S. Leone, Gorne in Semedella), pri čemer je bil ankaransko-srminski del solin po velikosti večji od semedelskega. Po velikosti so izstopali solni predeli ob reki Rižani, zlasti Polje in Srmin. V samih solinah je bilo tedaj popisanih tudi 218 hiš in 25 nadzornih hiš, zato se sklepa, da je vsak solni fond imel tudi svojo hišo (Bonin Z. 2009, 94). Solna polja so bila predvsem zaradi tovorjenja solnega pridelka med seboj povezana s kanali.

Koprske soline so bile leta 1847 v lasti 64 lastnikov. V solinah je delalo 806 delavcev, več kakor polovica od tega je bilo moških, tretjina žensk in skoraj desetina otrok. Lastnice solnih fondov so bile večinoma premožnejše koprske družine, pa koprski Urad domen ter cerkvene in pravne osebe (Bonin Z. 2006, 93; 2009, 97), najemniki solih polj pa so imeli pravico do polovice dobička (Starec 2001, 122).

Pridobivanje soli je izrazito sezonska dejavnost, sezona pa je trajala od maja do septembra. Za solinarsko dejavnost bi lahko rekli, da je na neki način močno podobna kmetijski dejavnosti, tako glede letnih časov in ritma dela kakor tudi glede odvisnosti od podnebja, solinskega dna in udeležbe vseh družinskih članov pri delu (Starec 2001, 122).

Zaradi padanja cene soli, omejevanja proizvodnje in visokih proizvodnih stroškov so se lastniki koprskih solnih fondov odločili, da ne bodo več pridobivali soli. Opuščena solinska polja so zaradi zamočvirjanja in mrčesa povzročala težave, zato je italijanska oblast v prvi polovici 20. stoletja izvedla obsežna melioracijska dela, ki so regulirala strugo Rižane v njenem priobalnem pasu, narejeni so bili odvodni kanali in črpališča. Slana polja pod Srminom so počasi spremenili v kmetijske površine (Guštin 2009, 77).

Vir:
http://zvkds.si/sites/www.zvkds.si/files/uploads/files/publication/27_bertoki-bonifika_pri_kopru.pdf