Grad Strmec (Socerb)
Grad Strmec (Socerb)
Stoji na robu več kot 300 metrske kraške stene in od tu se ponuja čudovit razgled na Koprski in Tržaški zaliv.
Zgodovina gradu je dokaj burna, nastal pa je na temeljih ilirskega gradišča, kar je še danes vidno. Zaradi pomembne strateške lege so se v preteklosti zanj bojevali Benečani in Avstrijci. Leta 1678 je grad obiskal, ga opisal in narisal Janez Vajkard Valvasor. Na vzhodni strani varuje grad obrambni zid, na drugih straneh pa še dodatno prepadne stene. Grad je bil v preteklosti dostopen le po dvižnih mostovih ter v skalo vklesanem hodniku.
Na območju že davno razvaljenih utrdb na Črnem Kalu, Ospu, v Podpeči, Kubedu in drugod, se je ohranila tudi razvalina Socerba. Ta se prvič omenja v 13. stoletju. Utrjeni rob, na katerem grad stoji, je bil že nekdaj naravna meja med benečanskimi in avstrijskimi gospostvi, meja, ki je nenehno nihala in kjer so se nenehno bili boji za oblast, za obvladovanje naravnih prehodov v deželno zaledje in notrino Istre. Tisti, ki je imel v lasti Socerb, je lahko usmerjal trgovce s Kranjskega bodisi v avstrijski Trst , bodisi v obalna beneška mesta in Istro. Zgodovinarji domnevanjo, da je bil skalni pomol, na katerem stoji grad, zaradi svoje izjemne taktičnoobrambne in strateške lege že nekdaj utrjen.
Prvi zapisi o njegovih gospodarjih segajo v 14. stoletje, ko se omenja beneška družina Ducaini. V 15. stoletju so grad nekajkrat utrjevali - o tem je govorila danes izgubljena plošča iz leta 1413, ki jo je zgodovinar Valvasor še videl in si jo prepisal, pa tudi arhivska sporočila iz let 1472 in 1473. Mejni spopadi in medsebojna obračunavanja, o katerih je bila beseda, pa so se odigravali tudi še po tržaško-benečanski vojni v začetku 16. stoletja, po kateri je Socerb trajno prešel v avstrijske roke. Leta 1521 ga je dobil od cesarja v fevd kranjski plemič nikolaj Rauber, ki je obenem prevzel tudi deželno sodišče,
vezano na socerbsko gospoščino. Toda Rauberji niso dolgo gospodovali gradu. Že na začetku 17. stoletja je kot socerbski gradnik omenjen Benvenuto Petazzi, ki je še posebej zaslovel zaradi svojih grozodejstev. Leta 1702 je nadvojvodska komora Socerb dokončno odkupila od Petazzijev in ga pozneje, leta 1766, prodala družini Montecuccoli iz Modene, ki ga pa ni dolgo uživala, saj je že leta 1780 zanetila strela v njem požar, ki ga je uničil.
V 19. stoletju se je za Socerb začelo novo življenje. Ob kmečki odvezi leta 1848 so Montecuccoli prodali gospoščinsko zemljo, grad pa so še obdržali. V letih 1924-1925 ga je Tržačan Demetrius de Economo obnovil, vendar se je pri večidel omejil le na sanacijo obodnega zidovja, medtem ko je druge njegove ostaline odstranil. Tako je grad, na zunaj obnovljen, a v resnici brez večje zgodovinske pričevalnosti - okenske okvire so prinesli sem iz hiše Orlandini v Kopru - pričakal naš čas. Med zadnjo vojno so se na položajih krog njega bili partizanski boji, v stavbi pa je bil leta 1944 sedež VOS in ljudskega sodišča. Tisti časi so na srečo mimo, grad pa s svojo čarobno lego privablja vedno nove obiskovalce.
Na gradu deluje restavracija iz katere - sodeč po pričevanjih na svetovnem spletu - odhajajo gostje vedno zadovoljni. Sam nisem prepričan, če restavracija dejansko še obratuje, saj se omenja v tem času v zvezi z gradom le še okrepčevalnica.
Krščanska legenda pripoveduje, da izvira ime Socerb iz latinskega imena rimskega krščanskega mučenika Socerba (Sanctus Servilus), ki je v bližnji kraški kapniški jami (Sveta jama - svetnikovo zavetišče), prebil skrit pred preganjalci skoraj dve leti, preden so ga odkrili in pozneje ubili.
Besedilo: Salvator Žitko - Mestna občina Koper
Podrobnosti poti:
Podpirajo nas
