Dolenjščina - pot po strugi reke in njenih pritokov

Dolenjščino so obalni planinci in markacisti začeli resneje raziskovati šele leta 1997. Dotlej je bilo nekaj poskusov, predvsem po zaslugi Vladimirja Ivančiča, ki je imel v načrtu povezati planinske poti v »beli« Istri z zanimivimi kotički »sive« Istre.

On in drugi so odkrili prvobitno, redko poseljeno dolino, s strugami čudovitih potokov, s kristalno čisto vodo, s tolmuni, slapovi, hudourniškimi pregradami v flišnem svetu, kjer je vodna erozija razgalila lapornate in peščenjakove sklade dobesedno na vsakem koraku, v taki obilici in s tako radodarnostjo, da obiskovalec kar obstrmi nad nenavadnimi prizori, ki se mu v tej 'kratki' dolinici ponujajo radovednim očem. Nad globokimi strugami potokov, ki v sušnih delih leta ponavadi presahnejo, pa so po blago zaobljenih pobočjih posejani zaselki, njive in vinogradi v terasah, travniki, pašniki in gozdovi-veliko zelenja, da se ti odpočije oko in sprosti duša.

Dolina reke Reke proti Hrvaški meji

To je velika dolina, po kateri vijuga potok Reka s svojimi pritoki, med katerimi je najpomembnejši njen desni pritok Draški potok, ki izvira pod Pregaro. Oba vodotoka sta v flišno podlago zarezala globoki strugi v lapornate in peščenjakove plasti, tako značilne za »sivo« Istro. Zaradi močne erozije vode in visokega strmca - zlasti v zgornjem in srednjem toku - je v obeh strugah več hudourniških pregrad pa tudi nekaj zanimivih slapov. Najlepši je Veli vir pod Sokoliči v strugi Reke. Nekaj zanimivih, vendar 'nižjih' slapov je v dveh potokih, ki pritečejo v Reko od Perajev. Prisojna J in JZ pobočja so bila v preteklosti, ko so bile vasice še polne, lepo obdelana, saj se njive v terasah spuščajo prav do struge.

Rečna struga

Dolina je prepredena s kolovozi - po nekaterih vodijo tudi markacije.

Dolenjščina se začne pod zaselkom Pičuri v bližini Trebeš nad Dragonjo, kjer izvira Reka.Greben, na katerem so Pičuri, je razvodje med porečjema Reke (izliva se v Mirno) in Dragonje. Med Pičuri in

Sočergo se vleče poraščen in deloma obdelan greben, v katerem je več manjših vršičev: Goli hrib (400 m) in Mavriči (413 m)ter Meja (364 m). Sledi manjše sedlo in nato še grič s Sočergo (317 m).Desno od Sočerge je Gradec s sv. Kirikom in slemenom, ki se vleče čez Veli Badin na Krog. Pod tem grebenom in Sočergo je več zaselkov: Tuljaki (pod Mavriči), Sokoliči (pod Mejo), Olika, Pisari, Šeki, Maršiči (pod steno pri Sočergi) in Mlini (pod Krogom). V spodnjem delu Dolenjščine se levo nad Mlini dviguje manjša z borovim gozdom porasla vzpetina Goričica z istoimenskim zaselkom, ki pa je že na hrvaški strani. Nato prekoračimo Reko in stopimo na njen desni breg, kjer je tik nad strugo zadnji slovenski zaselek Karli ob vznožju gozdnatega Trdetina (446 m). Ta se desno od Karlov globoko spusti v strugo Draškega potoka. Nad potokom se dviga gozdnata Grdovinščina s Finedom (408 m), nad drugim zaselkom na desnem bregu Reke, Peraji, in se nadaljuje vse tja do Dolgega brda (407 m) nad Pičuri.

Detajl Reke

Vsi zaselki v Dolenjščini vidno nazadujejo - število prebivalcev se iz leta v leto manjša, domačije propadajo. Krasijo jih številne značilnosti kmečke stavbarske dediščine in bi jih bilo potrebno čimprej zaščititi. Še posebej domačije, krite s skrlami, z zanimivimi kamnitimi stopnišči, dimniki itd.

V Dolenjščino in njene zaselke se pripeljemo iz dveh smeri:
a) v Oliko: iz Sočerge proti MMP - km pod vasjo zavijemo desno na ozko asfaltno cesto v Oliko;
b) v Pisare, Šeke, Maršiče, Karle: iz Sočerge proti MMP in pod odcepom za Oliko do naslednjega odcepa, kjer zavijemo desno v omenjene zaselke (v Karle zavijemo z makadamske ceste pod Šeki in čez strugo Reke);
c) iz Sočerge v Tuljake in Sokoliče: pri gostilni zavijemo desno na ozko asfaltno cesto in po njej še 2 km v Tuljake; odtod po makadamski cesti v Sokoliče (od Tuljakov lahko nadaljujemo naprej v Pičure);
č) iz Pregare (do nje po cesti iz Gračišča) po makadamski cesti navzdol v Peraje.
Najprimernejše izhodišče za poti po Dolenjščini je vasica Olika pod Sočergo.

Vir: Bratož Branko – Ježek, Dolenjščina