Dekani cerkev posvečena Mariji Vnebovzetni

Cerkev je bila popravljena in razširjena v 15. stoletju.

Pred njo pa je na istem mestu stala stara cerkev, ki so jo domačini obnovili. Leta 1493 je cerkev posvetil Mariji Vnebovzetni koprski škof Jakob Valaresso. Cerkev je bila zgrajena v gotskem slogu. Glavni oltar je nekoč krasila slika Matere božje, danes pa oltar dopolnjuje slika slikarja Toneta Kralja, ki je poslikal tudi prezbiterij.

Na vsaki strani oltarja sta starejša kipa sv. Cirila in Metoda. Od štirih stranskih oltarjev, sta danes ohranjena še dva. Poleg cerkve stoji 24,5 metrov visok zvonik, ki je bil zgrajen leta 1841 in v katerega je vzidan relief Marije z detetom.

Arheologi ugotavljajo po izkopaninah, da je bilo območje Dekanov poseljeno gotovo že v rimski dobi, če ne že prej. Naselbina je stala ob rimski cesti (»via Flavia«), ki je vodila iz Trsta proti Pulju in nad reko Rižano (Formio). Prvi poznani pisni vir o Dekanih je iz leta 1229 in govori o razmejitvi cerkvenih in občinskih posestev na pobočju Kaštelirja.

Prav Kaštelir je predstavljal prvotno naselbino – utrdbo izpred ca. 3000 let, odkar se je poselitev, s prihodom Rimljanov v začetku 2. stol. pred Kristusom, prenesla z vrhov na pobočja in v doline. Listina kapiteljskega arhiva iz Kopra z dne 4. decembra 1462 poroča, da koprski kapitelj daje določen vinograd v najem cerkvi v Dekanih. Ime Dekani ali latinsko Villa Decani izhaja, po različnih teorijah, iz imen dveh plemiških družin: de'Cani ali Ducania. Gotovo je, da so Slovenci v celoti poselili Dekane po kugah v letih 1348 ter 1361. Listina iz leta 1495 omenja kartuzijanski samostan Bistra (pri Vrhniki), ki je imel v zaselku »Fratovec« v Dekanih pristavo z gospodarskim poslopjem ter več vinogradov, ki so jih obdelovali koloni. Koprski škof Paolo Naldini piše leta 1700 v svojih knjihi Corografia, da je koprski škof Giacomo Valaresso (škof od 1482 do 1503) spodbudil prebivalce Dekanov, da so premajhno cerkev podrli in na istem mestu sezidali večjo v čast Mariji Vnebovzeti. Škof sam je položil temeljni kamen in cerkev tudi posvetil. Naldini takole poroča: »Župnijsika cerkev, posvečena vnebovzetju preblažene Device, stoji na začetku vasi, kjer izvira močan izvir zelo sveže vode. Na tem mestu je stala starejša cerkev, ki pa so jo vaščani obnovili in tako prišli do večje in primernejše cerkve, ki najbolje služi bogoslužju in povečanemu številu prebivalcev. Ko je bila cerkev dokončana in jo je občina primerno obdarovala, jo je škof Valeresso v nedeljo, 10. novembra 1493 slovesno posvetil. Cerkev je v vsakem pogledu izvrstna, lepa in trdna. V vsem vikariatu (dekaniji) je ni enake in tudi v škofiji je med najboljšimi. Cerkev se podaljšuje v manjšo kapelo (prezbiterij) gotske arhitekture z obokom iz živega kamna. Z oboka visijo častitljivi grbi škofa Valaressa in drugih družin, ki so verjetno velikodušno pomagali z darovi pri posvetitvi cerkve. Podobno je sezidana ob strani cerkve tudi zakristija…«  

   Slika: Tako zgleda vas

Sedanja župnijska cerkev Marije Vnebovzete, ki je bila posvečena 10. novembra 1493, kakor nam poroča koprski škof Paolo Naldini, je bila ca.5 metrov krajša in je namesto zvonika imela dva zvonova v zvončnici – preslici nad glavnim, južnim vhodom. Risba iz kapiteljskega arhiva na škofiji v Kopru jo upodablja z dvema vhodoma (na jugu in zahodu). Sedanji zvonik so zgradili leta 1841 z denarjem občine dekani. Tedaj so tudi podaljšali cerkev in postavili sedanjo vhodno fasado. Naldini poroča, da je okrog leta 1700 bil v cerkvi čudovito izrezljan pozlačen glavni oltar s podobo (verjetno gre za kipe) Matere božje med podobama Janeza Krstnika in apostola Andreja. Poleg tega so bili še štirje stranski oltarji s podobami svetnikov, ki si jih je ljudstvo izbralo za pomoč ob času kuge ali kakih drugih nesreč. Ti so bili posvečeni Sv. Rešnjemu Telesu, Brezmadežni, sv. Boštjanu in Roku. V 20. stol. sta bila le dva stranska oltarja: levi posvečen Rožnovenski Materi božji, zavetnici dekliške Marijine družbe (danes Srca Jezusovega) in desni Stanislavu Kostki, zavezniku fantovske Marijine družbe.

Kot drugje v Istri, kjer je bilo večinsko slovansko prebivalstvo, so tudi v Dekanih duhovniki opravljali slovansko bogoslužje in uporabljali pri tem glagolski misal (mašno knjigo). Po tridentinskem koncilu (16. stol.) so začeli zopet uvajati latinsko bogoslužje, toda še leta 1753 je škof Giovanni B. Sandi ob vizitaciji v Dekanih ukazal, naj župnik nabavi latinske mašne knjige in iz njih »bere mašo«. Okrog cerkve je bilo pokopališče, ki je bilo sčasoma premajhno in zato opuščeno in preneseno na sedanjo lokacijo. Na sedanjem pokopališču so zgradili v severo-vzhodnem vogalu kapelo – mrtvašnico in na sredini vzhodnega zidu kapelo Žalostne matere božje. Pri zaselku Svete Nedelje je stala podružnica cerkve s podobo sv. Andreja in Leonarda, ki podpirata razpelo z Jezusom (zato ime Sv. Nedelja – S. Domenica: Dominus = Gospod).  

Slika cerkve iz leta 1965                                                   

Vir: http://zupnija-dekani.rkc.si/index.php/zgodovina

REVITAS - Revitalizacija istrskega podeželja in turizma na istrskem podeželju je čezmejni projekt, ki ga sofinancira Evropska unija skozi Program čezmejnega sodelovanja Slovenija – Hrvaška 2007 – 2013 (IPA – instrument predpristopne pomoči).