Ankaran samostan sv. Nikolaja
Na sredini današnjega turističnega naselja Adria v Ankaranu se nahaja stavba nekdanjega benediktinskega samostana sv. Nikolaja.
Začetke samostana lahko najdemo že zelo zgodaj, in sicer v letu 1072, ko je tržaški škof Adalger podaril posest z malo cerkvico sv. Apolinarija beneškemu osrednjemu benediktinskemu samostanu San Nicoló al Lido. Benediktinci so samostan postopoma širili in nadgrajevali ter samostansko cerkev ponovno posvetili svojemu zavetniku sv. Nikolaju. Od tedaj naprej so koprčani pričeli imenovati območje San Nicoló d' Oltra (sv. Nikolaj na drugi strani morja), saj so tako lahko razlikovali samostan od svoje cerkvice sv. Nikolaja v mestu.
Današnjo podobo je samostan pridobil v drugi polovici 16. stoletja. Pri tem izstopata predvsem cerkvica s zvonikom v guelfskem stilu in sprednje pročelje z arkadirano ložo, izpostavljenim balkonom in zvonikom na preslico. V loži je danes ohranjenih nekaj zanimivih kamnitih sarkofagov. Tukajšnji menihi benediktinci so sčasoma uredili in obdelovali veliko kmetijsko posest, ukvarjali so se predvsem z vinogradništvom in oljkarstvom. Pridelovali so posebno cenjeno rdeče vino imenovano Lacrimae Cristi (kristusove solze), s katerem so trgovali celo v nemške dežele. Pridelovali so tudi oljčno olje, ki so ga shranjevali v velike kamnite posode, ki stojijo danes na parkirišču ob samostanu.
Kuga, ki je divjala v letih 1630/31 je bistveno prizadela samostan in povzročila odhod menihov. Odtlej je služil le še kot poletno letovišče za menihe iz beneškega matičnega samostana. V samostanu je živel en sam menih - upravitelj posestva. V letu 1774 je samostan kupila koprska plemiška družina Madonizza ter ga spremenila v svojo poletno rezidenco. V času Napoleonovih ilirskih provinc je bila tu vojaška bolnišnica, po prvi svetovni vojni pa je bila stavba predelana v hotel, pri tem pa je bil ohranjen kvaliteten križni hodnik.
Že v medvojno obdobje torej sega razvoj turizma v tem območju, v bližini pa se je razvilo tudi nekaj zdravilišč in bolnišnic, kar je posledica ugodne lege ob morju. Po drugi svetovni vojni je hotel kvalitetno predelal in razširil arhitekt Edo Mihevc, ki je dozidal še trakt z restavracijo in lepo zunanjo teraso. Stavba je pridobila ime Hotel Convent, okoli nje pa je zraslo turistično naselje Adria Ankaran s kampom, apartmaji, bungalovi, plažo in restavracijo.
(iz poročila ZVKDS leta 1959) Najstarejša ohranjena letnica, ki se verjetno nanaša na zidanje cerkve, je iz leta 1576, medtem ko naj bi bila obstoječa fasada dograjena leta 1686 in predelana proti koncu 18. stoletja. V tem času tu ni bilo več rednega samostanskega življenja, temveč so stavbo uporabljali menihi celo iz Benetk le za bivanje v poletnih mesecih. Leta 1774 je konvent prešel v roke koprske rodbine
Madonizza. 2e pred drugo svetovno vojno je bilo v njem urejeno letovišče, cerkev pa je očitno še služila svojemu namenu. V njej in v nekaterih ostalih prostorih je bila nenavadno bogata zbirka umetnin večinoma beneške provenience, od lesenega slikanega križa iz 14. stoletja in pozlačenega ter poslikanega tabernaklja iz 17. stoletja do vrste izredno pomembnih renesančnih in baročnih podob. Od vsega tega se je do danes ohranilo le nekaj ostankov dveh oltarjev, omenjeni tabernakelj in kamnit srednjeveški sarkofag, medtem ko je lesena plastika sv. Nikolaja iz 17. stoletja že v zadnjem času brez sledu izginila.
Po večletni zapuščenosti je bil samostan v zadnjih dveh letih preurejen v gostišče, saj leži v neposredni bližini slovitega kopališča. Jedro celotnega kompleksa tvori križni hodnik z zidanimi arkadami, okrog katerega so postavljeni enonadstropni trakti, cerkev pa leži v severovzhodnem oglu. Preureditev za novi namen se je izvršila razmeroma precej svobodno, pri čemer je bila sicer ohranjena vsa stavbna zasnova z danimi elementi, vendar je obravnava le-teh ponekod odstopila od spomeniškovarstvenih načel v smeri svobodnejšega kreiranja in uporabe sodobnih gradiv, ki pa včasih niso v skladu s starim okoljem.
Zunanjščina je bila tudi v pogledu ometov na splošno pravilno obra/navana, edino le podstavek bi se lahko bolj prilagodil historični arhitekturi s ten, da bi bil po vzoru celo skromnejših stavb tega časa iz kamna in bolj orgaisko spojen s steno. Križni hodnik kot osrednja komunikacija in tudi glavno estetsko oporišče vse zasnove je ostal na dvoriščni strani neometan in je ohranil ravn* stropove z vidnimi stropniki, kakršni so značilni tudi za vse ostale pritlčne prostore. V tem historičnem ambientu pa bi si želeli namesto sedanjega, v skladu s celoto ustreznejši tlak. V vseh pritličnih delih so urejeni gostinski prostori, katerih podrobnejše in zlasti še slikarske obravnave se tu ne bi dotikali, v nadstropju pa so povsem moderne hotelske sobe.
Edino odprto vprašanje je cerkev, ki služi sedaj za skladišče. Čeprav nima posebnih stavbinskih kvalitet in je bila njena oprema že skoraj v celoti uničena, bi jo kazalo primerneje sedaj uporabiti v njeni dani arhitekturi. V križnem hodniku sta pri vhodu na parapetnem zidu dekorativno postavljene dva gotska zvonova iz let 1490 in 1508. Verjetno bi se dal na podoben način bolje kakor zdaj namestiti tudi zanimivi kamniti sarkofag, ki je vsekakor vrednejši od različnih obdelanih kamnov, ki so z dvomljivim estetskim uspehom razmetani po gredici pred glavno fasado. — M. Z.
Vir:
https://www.zvkds.si/sites/www.zvkds.si/files/upload/files/publications/007_1958-59_varstvo_spomenikov.pdf
https://obcina-ankaran.si/sl/zivljenje-v-ankaranu/zgodovina/benediktinski-samostan-sv-nikolaja
Podrobnosti poti:
Podpirajo nas
